Igor Škamperle:

Pojem harmonije v kozmoloških teorijah.
Od Platona do Keplerja in sodobnih pojmovanj

Pojem harmonije nam je splošno znan in pogosto ga uporabljamo v vsakdanji govorici, ne da bi ob tem pomislili na globoke implikacije, ki jih ima. Nastale so s prvimi celovitimi teorijami vesolja in človeka. Zasnova tega pojma sega v antiko, oblikoval ga je predvsem Platon. Ali še natančneje rečeno: semantična zgodovina pojma harmonija je povezana s pitagorejskim platonizmom, če smemo tako reči, ki je v rimskem času preko sv. Ambroža in sv. Avguština vstopil v krščansko misel.

V moderni dobi je pojem univerzalne harmonije dobil več ekvivalentnih oznak: do neke mere odgovarja oznaki »razpoloženja«, ali nemško Stimmung, ki nam je blizu; ali francosko milieu. Oznaka razpoloženje vključuje tako pokrajinsko zasnovo kot stanje duha in ustreza holistični percepciji in sintezi človeka in narave. Res pa je tudi, da se je pojem harmonije v novem veku močno sekulariziral in je do danes ostal praktično omejen in reduciran na tehnično glasbeno odvisnost tonov, ali pa na razpoloženje v naravi, ki jo človek občuduje in je nad izvrstnim razpoloženjem, ki ga zaznava med svojim duhom in pokrajino, očaran, toda v pomladnem gozdu ali na vrhu gore je človek sam. Čudoviti milje mu več ne posreduje ideje Boga. Verska reformacija in za njo razsvetljenstvo sta iz človeka izbrisala izvirni občutek pobožnosti, tisto primarno pietas, s katero je človek v harmoničnem skladju kozmičnih sfer, vseh bitij sveta in svojega notranjega stanja duše, prepoznaval veličastno hvalnico stvarstva, kot jo izpoveduje Psalm 19(18): Coeli enarrant gloriam Dei. Nebesa razglašajo božje veličastvo in nebesni svod oznanja, da je delo njegovih rok.

V semantičnem orisu pojma harmonije moramo sestopiti do prvih kozmoloških teorij, ki so jih oblikovali antični Grki. Zanimivo je, da so se v antiki oblikovali nekateri temeljni pojmovni pristopi, ki so potem tako ali drugače spremljali razvoj kozmologije, vse do naših dni. Že glede samega začetka je antična predsokratska misel ponudila dva pristopa, ki sta pozneje doživela vsestransko poglobitev: na eni strani evolutivno izhodišče, ali bolje rečeno ciklično prehajanje, ki ga lahko pripišemo Heraklitu, in na drugi strani ontološko zasnovo misli o biti, ki je enovita in statična in jo lahko pripišemo Parmenidu. Iz parmenidovske biti, ki pomeni pravi začetek filozofije, je izhajal Platon, in svojo misel razvil tako, da je z razliko od Parmenida poskusil misliti drugost, razvoj biti ali, kot natančneje rečemo, postajanje, kar je za konceptualizacijo kozmosa, človeka in njune resnice bistveno. Pri oblikovanju svoje misli se je Platon odločilno navdihoval pri pitagorejcih, ki jih je v J Italiji tudi obiskal.

Pitagorejska predsokratska misel je bila najbrž prva miselna oblika, ki je opustila vsakršno mitološko zasnovo. Prav ta teološki in formalno geometrični ali proporcionalni pristop je pomembno zaznamoval platonizem in bil pozneje v zgodovini deležen velikega priznanja in posluha. Pitagorejski platonizem je bil najbrž najpomembnejša vzpodbuda za miselno in znanstveno prenovo v renesansi, saj so se ob njem navdihovali najprej teoretiki likovne umetnosti, od Albertija in Piera della Francesca do Durerja, v kozmologiji pa predvsem Kopernik in Kepler. Vprašanja sorazmerja, simetrije in geometričnih prostorskih konstrukcij je tudi danes pomemben segment kozmološke znanosti.

Pitagorejska harmonija obsega štiri ravni, ki jih označuje znana oznaka tetraktys. Gre za štirico dvojnega ravnovesja, ki so ji ustrezale simbolne in pojmovne oznake štirih elementov (Empedokles), štirih kvalitet (Aristotel), štirih značajev (Hipokrat), štirih letnih časov. Sama harmonija, ki je v latinščini dobila tudi ime concordia, skladnost, pa je pitagorejcem pomenila harmonijo zvoka strun, skladnost duha in telesa, nebesnega svoda (sfer) in države oz. mesta. Od Pitagore in Platona se vije rdeča nit, ki nas preko Cicera, Macrobia in Keplerja vodi do Leibniza in njegove teodiceje.

Prvi in osrednji pomen harmonije pripada analogiji med glasbenimi toni ( 7 strun) in zvokom planetarnih sfer (sedem). Sfere od Lune do Saturna se vrtijo okrog negibnega središča in ustvarjajo kozmično glasbo. Njihove vzajemne razdalje temeljijo na številčnem razmerju in čeprav teh zvokov človeško uho ne more slišati, jih um lahko zapopade. Človeška pamet lahko odkrije in poustvari analogno skladnost, ki zaobsega tako intimno duhovno naravo v človeku kot veliko kozmično realnost. Očarljivost pitagorejskega pristopa, ki je tolikokrat navdihnil znanstveno misel kakor tudi umetniško ustvarjanje, je vsa že tu. Zadnje ali bolje rečeno prve skrivnosti kozmosa in stanja stvari so zaobjete v skladnih sorazmerjih, ki jih človeška pamet lahko misli. Pitagorejec Arhitos, Platonov prijatelj, je bistvo osebne duše kakor tudi duše sveta iskal v glasbenih tonih in si prizadeval, da bi določil zakone, na katerih slonijo. Platon je bil nad takšnim pristopom navdušen in ga je sam uporabil in nadgradil v Timaju, kjer je podal celostno in sploh prvo celovito kozmologijo. V Timaju so očarljivo in analogno povezane v isto harmonijo duša sveta (religiozni koncept, ki hkrati temelji na geometrijski simetriji), urejenost fizičnega kozmosa (snov), glasbena lestvica (razmerje tonov) in človeška anatomija. Duša sveta, prva stvaritev, ki jo je Demiurg oblikoval po večnih principih dobrega in lepega, je temeljni vzrok skladnega gibanja vesolja. Tako so v skupno izhodišče privedene teologija, astronomija, fizika in človeška anatomija.

Platon, ki je dejansko odprl vrata metafiziki, je stopil naprej od Parmenida tako, da je poskusil misliti postajanje. Ali, postavljeno na kozmološko raven in nekoliko poenostavljeno: kako misliti večno bit, večno, eno, nedeljivo, in preko stvariteljsko oblikovnega Demiurgovega dejanja prehodni svet, ki je viden, čuten, deljiv in spremenljiv, ki je skratka mešanica elementov? Kateremu je dodan tudi sam izdelek, ki je mešanica sestavljenega, to je deljivega, in nedeljivega? Šalo na stran: to je dejansko eno temeljnih vprašanj začetka stvari, s tem pa tudi temeljno vprašanje teorije vesolja, filozofije in do neke mere tudi teologije.

Platon trdi, da je prav to vez oblikoval Demiurg in deljivo snov povezal z nedeljivo bitjo, ta vez pa je temelj harmonije in odgovarja zlatemu rezu ali temeljnemu sorazmerju, ki večno in nedeljivo bit poveže oziroma sploh vzpostavi deljivo, prehodno in čutno dojemljivo bit. (Timaj 32 b – c) Torej: problem harmonije leži v tem, kako vzpostaviti in združiti intervale z razmerji, ki bi ustrezali izvorni biti. Ali drugače rečeno: interval, ki odgovarja biti do same sebe, je hkrati razmerje intervalov do drugega, kar vzpostavlja številčno in posledično vse druge serije (kozmično, glasbeno, anatomsko, arhitekturno, itd.). Sad tega razmerja je harmonija.

Iz Platonovega Timaja izjahajata dve temeljne veji, na katerih temelji pomenljiva številčna simbolika:
1…3, 9, 27, 36, 72, 144
Oz. 1 … 2, 4, 8, … 40

Iz tega sledijo nekateri pojmi, ki so implicitno povezani z izvorno harmonijo in so pomembno oblikovali kulturni razvoj: periodoi, ki je skoraj nekakšen ključ do ustvarjenih stvari, ali pojem simfonija, ki ni le obrtna glasbena tehnika, ampak označuje izvirni skladni red, ki je vpisan v dušo posameznika, hkrati pa stremi k temu, da bi v osebni eksistenci in odgovarjajoči psihični in fizični realnosti poustvarili matrico, ki odgovarja kozmični zgradbi in temelji na univerzalni harmoniji. Duša, ki sliši ta glasbeni zvok, ne uživa hedonistično, pravi Platon, ali solipsistično, bi rekli danes, ampak stopi v razmerje in deleži na univerzalni skladnosti vsega ustvarjenega.
Na razvrstitvi številčnih oziroma proporcionalnih period temelji simetrija, symmetros, ki je tudi eden temeljnih pojmov širše harmonije in ima tudi danes zanimivo vlogo v znanosti, pa tudi v umetnosti, v družbi, ali kar nasploh v vseh stvareh, od kozmoloških teorij do osebne psihe. Kar je simetrično, je lepo. Šele na tej osnovi lahko mislimo asimetrično, asymmetros, ki lahko prinese novo razvojno možnost. Na filozofsko predpostavko simetrije, ki naj vlada kozmosu, je Kopernik oprl svojo heliocentrično kozmološko prenovo. Če je Bog ustvarjal svet, potem ga ni mogel ustvariti z vsemi zapletenimi ptolemajskimi epicikli, deferenti in ekvanti, ampak ga je ustvaril skladnega, harmoničnega in lepega. Lepo v vesolju pa je simetrično.
Pojem, ki se mi zdi tudi zanimiv in bi ga bilo danes vredno izpostaviti, je idioritmia. Označuje obredno časovno strukturo posameznika, s katero se nekdo v svoji partikularni ritmiji uglasuje s presežno matrico, ki je periodična, vendar tudi ali prav zaradi svoje obredne in skladne strukture transpersonalna ter nastopa kot vez, ki deljivo in časno povezuje z nedeljivim in brezčasnim ali trajnim. Takšno strukturo ima npr. liturgični čas. Pojem transpersonalnega prevzemam od sodobnih mislecev globinske psihologije Jungove šole (Edinger, Neumann).

Preko glasbe, preko sozvočja s harmonijo, preko lastne idioritmije človeška duša stopa v stik in se uglasi z dušo sveta oziroma z umom večne, nedeljive biti. Njeno uglasitev v antiki nosijo Apolon in devet muz. Platon dušo sveta razume kot splošen princip, lahko bi rekli »polje«, zunanje vsem konkretnim snovnim objektom. Obstoj takšnega polja ali duše sveta je Aristotel zanikal. Za Platona pa duša sveta prežema ves univerzum, ni snovna, a je vir harmonije bitij. V latinščini ji ustreza tudi pojem convenientia, prikladnost, na katerega se je oprl tudi Bruno.

Preko rimske antike so pojem harmonije prevzeli krščanski misleci. Muzično bistvo glasbene harmonije skuša udejaniti krščanska skupnost, ekklesia, ki pomeni človekov zahvalni odgovor Bogu. S cerkveno himnično glasbo naj bi vsak posameznik začutil tisto kozmično harmonijo, ki objema naravo in svet. Starozavezni psalmi so polni hvalnice Boga, vendar gre za intimno, osebno in notranje religiozno čustvo, skoraj kot samogovor. Krščanstvo, ki temeljni na razodetem oznanilu inkarnacije, pa izpostavi konkretno, čutno manifestacijo, pravo himnično izvedbo, ki je čutna, fizična, oprijemljivi izraz božje milosti.
Prva zasluga za vpeljavo cerkvene glasbe gre sv. Ambrožu, ki je podal osnovo za poznejše estetike, vse do jezuitov in baročnega preporoda: omnia ad maiorem Dei gloriam.
Ambrozianska himnika je vplivala tudi na oblikovanje značilnega krščanskega narativnega žanra priljubljenih hagiografij. V hagiografski naraciji se prepletata glasba in lirika. Primer tega je npr. Cantica virginis Eulalie. Gre za kristjanizirano ovidovsko metamorfozo, ko je v osmerni verzifikacijski formi sveta Eulalia povzeta v nebo. V okviru te iste forme, ki želi na čutni in spevni način manifestirati veliko kozmično harmonijo stvarstva, se je razvil tudi obredni spev in ikonografski ples, ki izraža nadčutno lepoto.
Vzemimo primer grškega speva kyrie eleison, gloria tibi domine. Ali primer antičnih plesočih deklet (koreia), ki jih krščanstvo nadomesti z angelskimi zbori, vključujoč ples in glasbo.

Na oblikovanje novega duhovnega prostora in njegovo estetiko je poleg Ambroža imel velik vpliv tudi sv. Avguštin. Zanimivo je pogledati njune razlike, ker ju imamo lahko za dva različna, komplementarna pristopa do estetike in harmonije.

Ambrož vpeljuje amplifikacijo tonov, uvaja zbor in s tem polifonijo ali sinestezijo.

Avguštin izhaja iz stališča, da je človekova duša kompaktna in v neposrednem, vertikalnem stiku z Bogom. V svetu, v kateren živimo in nas obdaja, smo priče veliki, univerzalni drami, priče smo velikemu teatru, ki ga zaznamujejo znamenja časa, toda duša se neposredno dviga k Bogu, zato je njena izkušnja v osnovi boj samotnega bitja, s katerim se postopno odtujujemo zemlji. V posamezni duše se teater sveta zgosti na notranjo izkušnjo, na več tonov ene harfe, na slušni boj Beethovna, na samotno celico Pascala, Kierkegaarda, Rilkeja. Enciklopedični Avguštin si je prizadeval vse vedenje združiti v enovitost spoznanja, ki vodi k Enemu.
Medtem pa je Ambrož zagovarjal mnoštvo zborov, sinestezijo, polifonijo, ki jo srečamo v razkošju romantične glasbe, pravzaprav od baročnega theatrum mundi do Wagnerja.

Tako imamo pred seboj dve poti, ki ju odpre krščanstvo: na eni strani in v bližini platonizma, ali vsaj na njegovi dediščini, krščanstvo poudarja oddaljenost in dvig od posvetnega sveta (saeculum), hlepenje po enem oz. enovitem, izpostavlja monolodijo, individualno izkustvo in vertikalno smer k Bogu. Poudarjeni monoteizem.

Na drugi strani imamo težno, da bi z estetsko amplifikacijo bivajočega, panteistično polnost harmonično zaobjeli s katoliško polifonijo.

V renesansi je pojem harmonije spet zaživel v kozmoloških razpravah. Pomislimo na veliko delo Johannesa Keplerja, Harmonices mundi, v katerem je podal vse tri zakone planetarnih tirnic (elips) in gibanja planetov. Kepler, ki je podal temelj za novo nebesno mehaniko, ki jo je z zakonom o gravitaciji dopolnil Newton, je bil prepričan, da je v novo matematični formi odkril veliko kozmično harmonijo, ki je božja hvalnica. Zanimivo in manj znano delo, ki ima naslov De harmonia mundi, 1525, je napisal beneški frančiškan in širok mislec Francesco Giorgio Veneto, navdušen nad hermetičnimi spisi, ficinovsko elaboracijo in nad kabalo. Gre za kompleksni tok krščanske ezoterične misli pozne renesanse, v kateri ima pojem harmonije osrednjo vlogo.

Če strnemo: danes so nekatere spekulacije, podedovane od pitagorejskega platonizma, do neke mere spet zanimive in relevantne, saj v nasprotju z atomistično teorijo najmanjših delcev osredno vlogo pripisujejo razmerjem. To se pravi, namesto entitet samih na sebi naj bi bila kvalitativna narava bitij odvisna od strukturnega razmerja, simetrije, geometrijske skladnosti, proporcionalnosti, v katerih naj bi bile zaobjete tiste »skrite šifre« stvarstva, tista prava mera, ki jo je Platon v Filebu postavil za najvišji manifestni atribut Dobrega: metron. V pogovoru Sokrat pravi: »Vendar nam je zdaj moč Dobrega pobegnila v naravo lepega. Mera in sorazmerje se namreč povsod pojavljata kot lepota in vrlina.« (Fileb 64 e).

Literatura:
Leo Spitzer, L'armonia del mondo. Storia semantica di un' idea, Il Mulino, Bologna 1967.
Izvirnik: Classical and Christian Ideas of World Harmony, Baltimore, John Hopkins Press 1963.