Milica Kač:

Pozdravne besede za simpozij ZAČETEK STVARI

Lep dan vsem voščim!

Tisti prvi: “Zdravo, kako gre?”, smo si imeli priliko zaželeti, sedaj pa prisrčen dober dan v imenu vseh tistih, ki danes z veseljem in navdušenjem, seveda pa tudi z nekaj – upam, da zdrave – treme gostimo četrto formalno druženje te prijateljske skupine, ki je hkrati tretje zasedanje foruma Orient.-Occident, tokrat smo se zbrali na temo: Začetek stvari. Dobrodošli torej predvsem v imenu KUD-a Logos, ki se ob tej priliki zahvaljuje tudi hotelu Union za gostoljubje, posebna zahvala gospej Dubravki Štojs, s katero že dve leti organiziramo vsakomesečne filokafeje v kavarni tega hotela. Hvala vsem, ki ste se odzvali vabilu, posebej tistim, ki ste pripravili prispevke, pa tistim, ki ste nabrusili agrumente za debato. Slikar Matej Metlikovič in plesalka Eva Stramšek sta kot uvajanje v primerno razpoloženje pripravila Koreografijo začetkov in to Stvarjenje v gibu in podobi bo komentiral teolog Ivan Štuhec.

Tema Začetek stvari, posebno s podnaslovom Različne razlage geneze sveta, je splošno zanimiva, vedno aktualna, skoraj vsakomur je že bila izziv. Ko berem program srečanja in se oziram po dvorani, si upam trditi, da smo ta izziv doživljali z mnogih zelo različnih vidikov in v bogati pestrosti včasih vsakodnevnih in spet drugič bolj temeljnih vprašanj. Program obeta predstavitev in nadejajmo se, da vsaj v razpravi tudi soočenje zanimivih in zelo raznorodnih vidikov.

Prepričana sem, da se nam ob prodornih mislecih in izkušenih predavateljih, ki nas bodo popeljali v vedno izzivalen in največkrat tudi vsaj adrenalinski, če že ne tudi srhljiv svet predstav, vživljanj, razmišljanj in zaključkov o Začetku začetkov, ni bati tiste sicer načelno banalne, a pogosto zelo spretno zakrite pasti na tej poti. Pasti, ki etapne zmage ali poraze prostodušno razglaša za dokončne triumfe nekaterih videnj oz. za take poraze, od katerih si nekatera prepričanja ne bodo nikoli več opomogla.

Na tej poti je tipanje razuma v smislu naravoslovnega dokazovanja najprej in predvsem ponižna hoja v zavesti, da lahko intuicija seže tudi tja, kamor razum ne more.

Če končni odgovor s smislu naravoslovja ostaja po definiciji zakrit, se ne smemo vnaprej predati in se odreči možnosti, da bi sploh mogli povedati kaj smiselnega.

Potovanja po tej isti deželi po drugih poteh: po poteh umetnosti, intuicije, čudenja in zrenja so seveda bolj celostna, bolj čustveno pretresljiva, a manj zavezujoča, manj vsesplošno dokazljiva. Na vprašanje: “Razumeš?” tu pogosto odgovarjamo: “Ne, ampak čutim!” ali celo “Ne, ampak verjamem, verujem!”.

Ko pa me naravoslovec vpraša. “Razumeš?”, je negativen odgovor praviloma: “Ne, razloži še enkrat!”

Včasih smo bolj očarani od ene, včasih od druge strani, da smo le očarani! Dokler smo očarani, se veselimo naslednjega koraka, naslednjega pogleda. V tem razpoloženju bom po angleški verziji tehle pozdravnih besed predala mikrofon Nike Kocijančič-Pokorn, ki bo vodila dopoldanski del zasedanja, najprej pa bom povabila Evo Stramšek, da pred slikami Mateja Metlikoviča zapleše v Koreografijah začetkov.