Petrov evangelij [1]

             Grški odlomek Petrovega evangelija je bil odkrit pozimi leta 1886/1887 na pergamentnem kodeksu, ki so ga našli med izkopavanjem enega izmed grobišč v bližini Akhmima v zgornjem Egiptu. Poleg Petrovega evangelija sta na istem kodeksu fragmentarno ohranjena še Petrovo razodetje ter odlomki iz Henohovega razodetja. Čeprav so bili omenjeni spisi v kodeks zbrani šele mnogo pozneje, pa je izvorno verzijo Petrovega evangelija mogoče datirati že v 2. stol. po Kr., kar potrjujejo tudi najzgodnejše omembe tega besedila v sekundarnih virih.

Cerkveni apologeti Petrov evangelij pogosto omenjajo v povezavi z doketističnim naukom, v skladu s katerim sta bila Kristusova fizična narava in njegovo bivanje v svetu razumljena kot navidezna. Ta nauk naj bi v ohranjenem odlomku Petrovega evangelija prišel do izraza v prizoru križanja, kjer Kristus ne občuti nobenih bolečin, čemur naj bi bila vzrok ravno navideznost njegove telesne narave.

Petrov evangelij

 (I) Nihče izmed Judov si ni opral rok, niti Herod niti kdo drug od njegovih sodnikov. Ker pa se nihče ni želel oprati, je Pilat vstal. Tedaj je kralj Herod ukazal odvesti Gospoda in jim rekel: "Storite, kar sem vam ukazal, da mu storite".

(II) Tam pa je stal Jožef, Pilatov in Gospodov prijatelj. Ko je videl, da ga želijo križati, je odšel k Pilatu in prosil za Gospodovo telo, da bi ga lahko pokopal. Pilat je zato poslal h Herodu in zaprosil za njegovo telo. Herod pa mu je rekel: "Pilat, brat moj, četudi bi nihče ne zaprosil zanj, bi ga pokopali, zakaj bliža se Sabat. V zakonu je namreč zapisano, da sonce ne sme zaiti prek umorjenega." In predal ga je ljudstvu še pred prvim dnem praznika nekvašenega kruha.

 (III) Tisti pa, ki so prevzeli Gospoda, so ga med tekom udarjali in govorili: "Odpeljimo Sina Božjega, saj imamo oblast nad njim." Oblekli so ga v škrlatno odelo, ga postavili na sodni stol in mu rekli: "Pravično razsojaj, kralj Izraela!" Nekdo pa je prinesel venec iz trnja in ga položil Gospodu na glavo. Drugi pa so stali tam, mu pljuvali v obraz in ga udarjali po licih, ga suvali s palico, bičali in pri tem govorili: "S takšno častjo počastimo božjega Sina."

(IV) Nato so pripeljali dva zločinca in v sredini med njima križali Gospoda. Toda on je molčal kot da ne čuti nobene bolečine. Ko so postavili križ, so nanj napisali: "To je judovski kralj." Njegova oblačila so položili pred njega, jih razdelili in med seboj žrebali zanje. Eden od obeh zločincev pa jih je ozmerjal in jim rekel: "Midva tukaj trpiva zavoljo zločinov, ki sva jih storila, toda kaj vam je krivičnega storil On, ki je odrešenik ljudi?" Razburili so se nad njim in ukazali, naj mu ne polomijo nog, da bo umrl v mukah.

(V) Bilo je poldne in tema je prekrila celotno Judejo. Ljudje so se vznemirili in prestrašili, da ni sonce morda že zašlo, kajti bil je še živ. Zapisano jim je bilo, da sonce ne sme zaiti prek umorjenega. Nekdo med njimi pa je rekel: "Dajte mu piti žolč s kisom!" Zmešali so to in mu dali piti. Napolnili so vse in si nad glave nakopali grehe. Mnogi so naokrog hodili s svetilkami, saj so mislili, da je noč, in se spotikali. Gospod pa je zakričal in rekel: "Moja moč! Moč, zapustila si me!" Ko je to rekel, je bil odrešen. V tisti uri se je zastor templja v Jeruzalemu razlomil na dvoje.

(VI) Zatem so iz Gospodovih rok izdrli žeblje ter ga položili na tla; vsa zemlja se je stresla in zavladal je velik strah. Tedaj pa je zasijalo sonce in izkazalo se je, da je deveta ura. Judje so se tega razveselili in dali njegovo telo Jožefu, da bi ga lahko pokopal, kajti on je bil priča, koliko dobrega je storil. Vzel je Gospoda, ga umil in odel v ogrinjalo ter ga odnesel v svojo lastno grobnico, ki se je imenovala "Jožefov vrt".

(VII) Ko pa so Judje, starešine in svečeniki spoznali, kakšno zlo so si nakopali, so se začeli udarjati po prsih in govoriti: "Gorje našim grehom! Približala se je sodba in konec Jeruzalema!" Jaz pa sem žaloval s tovariši, skupaj s katerimi smo se potrtih misli skrivali, kajti iskali so nas kot zločince, češ da smo želeli požgati svetišče. Spričo vsega tega smo se noč in dan postili ter sede tožili in objokovali vse do Sabata.

 (VIII) Pisarji, farizeji in starešine pa so se zbrali, saj so slišali, da se vse ljudstvo razburja, tolče po prsih in govori: "Poglejte, kako je pravičen, če so se ob njegovi smrti pokazala tako mogočna znamenja!" Starešine so se prestrašili in odšli k Pilatu ter ga prosili: "Daj nam vojake, da bomo tri dni čuvali njegov grobnico, da bi ga njegovi učenci ne ukradli in bi ljudstvo ne mislilo, da je vstal od mrtvih, in nam prizadelo zlo. Pilat jim je za čuvanje grobnice dodelil stotnika Petronija in njegove vojake. Skupaj z njimi so h grobnici odšli tudi starešine in pisarji. S stotnikom in vojaki so prevalili velik kamen, ga postavili pred vhod v grobnico in pritrdili s sedmimi pečati, pred njo pa so postavili šotor ter stražili.

 (IX) Ko je napočilo jutro Sabata, se je množica iz Jeruzalema in okolice odpravila, da bi videla zapečateno grobnico. Tiste noči pa, ko je napočil Gospodov dan in so vojaki v dvoje stali na straži, se je na nebu zaslišal mogočen glas. Videli so, kako so se razprla nebesa in dva moška v polnem sijaju, ki sta se spustila od tam in se približala grobnici. Tisti kamen pa, ki je bil postavljen pred vhodom, se je začel sam od sebe valiti in se pomaknil na stran, tako da se je grobnica odprla in oba mladeniča sta vstopila vanjo.

(X) Ko so vojaki to videli, so prebudili stotnika in starešine, saj so tudi oni bili z njimi na straži. In ko so jim razlagali, kaj so videli, so znova zagledali tri moške, ki so prihajali iz grobnice, dva od njih sta podpirala tretjega, sledil pa jim je križ. Glavi prvih dveh sta segali do neba, medtem ko je glava tistega, ki sta ga nosila v rokah, prestopila nebesa. Iz nebes so zaslišali glas, ki je rekel: "Si oznanjal tistim, ki spijo?" In s križa se je zaslišal odgovor: "Sem".

(XI) Med seboj so tako sklenili, da bodo odšli in to povedali Pilatu. Toda ko so razmišljali, so se znova razprla nebesa in neki človek se je spustil od tam ter vstopil v grobnico. Ko so stotnikovi možje to videli, so še ponoči odhiteli k Pilatu in pustili grobnico, ki so jo stražili. Razložili so mu vse, kar so bili videli in vsi prestrašeni so govorili: "Resnično, bil je Božji sin." Pilat pa jim je odvrnil in rekel: "Nisem se umazal s krvjo božjega Sina, kajti sami ste se tega domislili." Tedaj so vsi pristopili, ga prosili in rotili, da ukaže stotniku in vojakom, naj ne govorijo o tem, kar so videli. "Bolje je za nas", so pravili, "zakriviti največji greh pred Bogom kakor pasti v roke judovskega ljudstva in biti kamenjan. Pilat je tako ukazal stotniku in vojakom, naj o tem ne govorijo.

(XII) Ob svitu Gospodovega dne je Marija Magdalena, Gospodova učenka, ki v strahu pred razjarjenimi Judi na Gospodovem grobu ni storila, kar navadno ženske opravijo umrlim in svojim ljubljenim, vzela s seboj prijateljice in odšla h grobnici, kamor so ga bili položili. V strahu, da bi jih ne opazili Judje, so rekle: "Če ga nismo smele objokovati in se tolči po prsih na dan, ko je bil križan, bomo to storile zdaj na njegovem grobu. Toda kdo bo za nas odvalil kamen, ki je položen pred vrata grobnice, da bomo lahko vstopile in se posedle ob Njega ter opravile to, kar mu dolgujemo?" Tisti kamen je bil namreč velik. "Strah pa nas je, da bi nas kdo ne opazil. Če tega ne bomo mogle storiti, bomo pred vhod odložile stvari, ki jih prinašamo v njegov spomin, ga objokovale in se tolkle po prsih, dokler se ne odpravimo v naše domove."

(XIII) Ko pa so odšle stran, so našle grob odprt. Pristopile so, se sklonile in zagledale tam nekega mladeniča, lepega in v sijočih oblačilih, ki je sedel sredi groba in jim je rekel: "Zakaj ste prišle? Koga iščete? Morda tistega, ki so ga križali? Vstal je in odšel. Če ne verjamete, se pripognite in si oglejte to mesto, kjer je ležal: ni ga! Vstal je in odšel tja, od koder je bil poslan." Žene so se tedaj prestrašene razbežale.

 (XIV) Bil je zadnji dan nekvašenega kruha in mnogi ljudje odhajali ven in se vračali v svoje domove, saj se je praznik bližal h koncu. Mi pa, dvanajst Gospodovih učencev, smo jokali in žalovali in vsak izmed nas se je v žalosti zaradi tega, kar se je zgodilo, umaknil na svoj dom. Jaz, Simon Peter, in moj brat Andrej, sva vzela mreže in odšla na morje. Z nama je bil tudi Leueis, sin Alfaja, ki ga je Gospod […]