ZA POL NEBA

Bližina poezije in dajmoničnega erosa ni stvar »sive teorije«. Platonska erotologija ni bistveno opredelila le mišljenja, ampak tudi evropsko književnost: spomnimo se le na Danteja, kako opeva amor, ki giblje "sonce in druge zvezde". Sozvezdje erosa, transcendence in pesnjenja je ponudilo eno najbolj plodnih pesniških paradigem. Če bi šlo pri upesnjevanju hrepenenja in njegovih ontoloških stopenj le za realizacijo neke vnaprej dane zamisli, variacije na že znani splošni vzorec, bi bil prezir sodobnih antisentimentalnih cinikov navsezadnje razumljiv. Vendar pa se v poeziji, ki jo navdihuje Diotimina paradigma, skriva nekaj več, kar se v Platonovem dialogu morda najbolje izraža v Sokratovi tišini: tišini nekoga, ki ve za osebno neumrljivost. Ta tišina je morda šifra neskončne dignitete osebnega. Poezija je z njo neposredno povezana – čeprav vse do danes to še zdaleč ni bilo dovolj radikalno mišljeno. Umetniško – pesniško, poetsko – delo ima neizmerno vrednost. Zakaj? Zato ker v tem, da je sámo le nekaj – neko bivajoče znotraj sveta – izraža bit. Sam »je« vsega. Toda kako? Umetniških del je mnogo, ob njih doživljamo povsem različne stvari. Sporočajo nam marsikaj – pogosto nekaj, česar sploh ne bi želeli izvedeti in izkusiti. A kleč je ravno v tem. Pesniško delo ne izraža univerzalne biti univerzalnega »je« sveta (četudi bi umetnik to še tako želel), ker tega »je« sploh ni, ampak se v njem vedno izraža le paradoksni edini »je« hipostatičnega sveta nekoga drugega, ki vdira vame in me postavlja pod vprašaj. Ta »je« ni le problematičen, do konca neodgonetljiv v svojem resničenju in trajni relevanci, ki bi se izmikala sociološki logiki recepcije, navduševanja ali zavračanja, igri stalne »novosti«, ki jo producira umetniški trg, cirkusu ravnodušnosti ali blagega prikimavanja, ampak je prav kot nebivajoči »je« realno diferenten, osupljivo različen od česar koli bivajočega.

***

Izkušnja ljubezni je v svoji pesniški ubeseditvi zaradi tega lahko vedno znova postala prispodoba, metafora – a na povsem nemisljiv način. Neposrednost besed ljubezni zanjo ni bila alegorija, ampak prav to, kar se v njih izreka – in vendar tudi nekaj radikalno drugega: v svoji konkretni »zemeljskosti« so besede postajale sled osebnega deleženja v hrepenenju po presežni Lepoti, po Absolutnem, po Bogu. Skrivnost ljubezenskega srečevanja in zgreševanja se je v neulovljivih trenutkih spreminjala v simbol osebno izkušanega sijaja in mraka absolutne Skrivnosti. Erotično gibanje se je prevračalo v duhovno-molitveno apostrofo; eros je vedno znova postajal čisto prehajanje prek ti-ja do Tija. Ta mogočni tok poezije lahko spremljamo od interpretativne usode »Visoke pesmi« do vrhov islamske poezije, npr. znamenitega Razlagalca hrepenenj Ibn Arabija, od Hvalnic božanskih erosov sv. Simeona Novega Teologa v Bizancu do Rilkejeve ljubezenske pesmi, posvečeni Lou Andreas Salomé – pesmi, ki je končala kot jagoda v molitvenem vencu Časoslova:

»Ugasni mi oči: lahko te vidim,
zamaši mi ušesa: lahko te slišim,
in k tebi grem brez nog lahkó,
in te še brez ust lahkó rotim.
Odlomi mi roké, in zgrabil te bom
s srcem kot z rokó,
zadrži mi srce, in mi utripal bo v glavi mozeg,
in četudi vržeš ga v ogenj,
te nosil bom na svoji krvi.«

In ženski glasovi niso zaostajali – ne pozabimo, v platonsko sozvezdje erosa sodi tudi in predvsem »tujka iz Mantineje«: prisluškujemo jim lahko od sufijske pesnice Rabi'e al-'Adawiyya do Bizantinke Kasije, od Hadewijch in Margarite Navarske do Ane Ahamtove in Else Lasker - Schüler …

***

Zakaj ima smisel pripovedovati to zgodbo? Ker nam pojasnjuje ozadje pesniškega prvenca Miljane Cunta – in sicer ozadje, ki pri površnem branju nikakor ni očitno.

Poezije ni mogoče razlagati, tolmačiti, parafrazirajoče posredovati. Morda lahko iščemo le skupek drugotnih metafor, ki opisujejo vdiranje njenega neimenljivega »sem« v naš svet. In vendar: zaobjemajoča metafora tega »sem« (in obenem prva drugotna metafora, prva zguljena prispodoba, ki nas morda le varuje pred drugostjo), ki ga izpričuje pričujoča zbirka, je nedvomno prav eros, želja, hrepenenje.

Inavguralni akordi nas vodijo v svet tenkočutnega ljubezenskega čustva, ki ga krha minljivost (»Pogled vstran. / A sva si vseeno postlala na bregu / za še en dan.«, Morje), a ga vseeno žene nekaj globljega od refleksije in besede: »Čez črto / se srečujeva / prestrašeni živali / vohljava drug za drugim … z žulji v zrklih od hlepenja/ prerezanih jezikov nebogljena / se srečujeva / na pragu govorice« (Čez črto). Hlepenje po »pogrešani stopinji / od postelje do vrat« (Jutro) doseže crescendo v Petih Medejinih tožbah: »Udušite ptico v kletki, / vsi, ki jih ljubim, molčijo, / vsi, ki jih mrzim, bobnajo / po prenapeti koži / strasti, naj ne poznam strasti! …. / Zaprite okna, zapahnite vrata! / Naj pride rešitev, naj pride v / biti tu, / sama s sabo, / sama s tabo.«

Il n'y a pas de rapport sexuel, bi cinik citiral cinika. A v pesmi z naslovom Misli mesa, ki s svojim naslovom evocira pavlinsko sintagmo phrónema tês sarkós (Rim 8,6), se to – na neuspeh obsojeno – predmiselno in predbesedno iztezanje k drugemu prebija iz svoje neposrednosti z inverzijo spola, ki jo srečamo v uvodni metafori: »Kosti se lomijo / ko vstopam vate. / V izdih se vdih drobi./ Kam, ljubi, trgajo se udi / kot rože / nabiraš me po rjuhah mraka.« Želja tako v svojem prvemu platonskem prestopu iz spola postaja – kakor bi rekli danes – zgolj gender. A njeno gibanje se ne zaustavlja niti pri »predmetu« ljubezni niti pri objektnosti tretjega, ki stopa v odnos. Eros namreč ne more najti svojega smisla v motrenju sveta (»Obešava perilo in rahljava prst / sadiva paradižnik v grobove redkvice, / ugibava o vremenu, / odštevava poljube sonca. / A drevo molči. /Vse dni / molči / drevo.«, Drevo), čeprav je v njegovem mesenem upanju proti upanju molk sveta vedno le »zbiranje besed«. Proži ga odsotnost, umanjkanje stika – in ko to doseže vrh, ostaja le še »nič«: »Nič preostane, / ko zaloputneš vrata. // Zunaj je znotraj / in znotraj je noč.« (Vrata)

Sled transcendence se pri tem sprva zdi bolj blokada razmaha želje kot njena možnost: »Ko zlomiva pečat, / oslepiva od kadila. / Predse mežikava, / se spotikava ob rob / orgelskih glasov. / Drug drugega loviva / ljubeče in predano, / a sram / naju veže / kot premajhen kos obleke, / ko dvigava obraza proti / stropu z angeli.« (Obisk) Toda sredi zbirke nas čaka presenečenje, preobrat, ki kot z magičnim dotikom naredi za nazaj povsem ambivalentne pesmi, ki smo jih že prebrali. Prav zaradi te inverzije je bil potreben dolg uvod s platonsko anamnezo. V pesmi Krater milosti namreč beremo: