21. STOLETJE – »pod obrati« sodobnosti
Morda je že čas, da naredimo
nekakšen »obračun« prvih let novega tisočletja, namreč
kaj je oziroma ali je sploh kaj novega v novem
tisočletju. Najprej se je seveda treba zavedati
arbitrarnosti samega štetja let, tj. koledarja; naš
»veliki« zahodni – pa še to ne ves – svet šteje leta od
Kristusovega rojstva naprej – datacija je znanstveno
sporna – in uporablja gregorijanski koledar.
Apokaliptične napovedi za konec sveta ob »okroglem« letu
2000 se zdijo kratko malo smešne že samo ob dejstvu, da
obstaja pravi »nebroj« štetij. Poleg »našega štetja«
(AD, Anno Domini) poznamo še islamsko štetje (smo
v letu 1429 AH, anno Hegirae, v letu Hidžre),
malo manj znano je judovsko štetje, ki ga označujemo s
kratico AM, Anno Mundi, se pravi, da gre za
štetje od stvarjenja sveta naprej, ki letos šteje 5769
let. Etiopci, ki imajo nekoliko reformiran koptski
(aleksandrijski) koledar, so letos 11. septembra bučno
praznovali vstop v tretje tisočletje (2001).
Vzhodnoazijskih in drugih štetij pa raje ne navajajmo,
saj bi s tem porabili, kar nekaj strani.
Kljub temu malone banalnemu problemu
kronologije in koledarjev se lahko vprašamo, ali je neka
splošna bilanca, ki naj bi prepoznala »duha časa« in
odločilen zgodovinski moment, upravičena? Po mojem
mnenju je to nujno pretenciozno dejanje, obsojeno na
historiozofski napuh. Ali niso kazalci barometra sodobne
politike, znanosti, ekonomije, kulture, religije in
»zgodovinskih sil« vedno usmerjeni k poveličevanju
lastne presoje? Pričujoči pregled 21. stoletja, kolikor
ga je doslej preteklo, je zato izrazito subjektiven in
informativen, omejen v glavnem na kulturno (umetnostno)
plast naše zahodne (ali globalne?) kulture, in sicer v
glavnem na tiste kulturne in umetniške plasti, ki se
stekajo v mainstream, »vodilni tok«. Da je ta
skoraj vedno moden, »pozerski«, ni treba pretirano
poudarjati, zato se načeloma tudi odpovedujem kritiki.
Prvo vprašanje, ki si ga je smiselno
postaviti, je, kaj se od leta 2000 (ali 2001, če smo
pedantnejši) naprej dogaja novega, ali je celo opaziti
kakšen »rez« med 20. stoletjem in 21. stoletjem. Gotovo
je teorija »rezov«, »novumov« – priljubljena zlasti v
lakanovskih vodah – zelo privlačna, vendar pogosto zelo
neprepričljiva. V marsičem je iztekajoče se prvo
desetletje 3. tisočletja – najbrž bralec oziroma bralka
že občutita neogibno patetiko tega diskurza o
desetletjih, stoletjih in celo tisočletjih –
nadaljevanje razvoja konca prejšnjega stoletja, vsaj od
devetdesetih naprej. Teorija kontinuuma brez rezov
torej? Ne verjamem.
Omejujemo se na pregled umetnosti,
ki po splošnem uveljavljenem mnenju najbolj zrcalijo
»duha« kake dobe.
Literatura. Kar zadevo eno nedvomno
najpopularnejših literarnih zvrsti, roman, ste morali
prebrati na primer Beli zobje izpod peresa mlade
angleške pisateljice Zadie Smith, ki naj bi vpeljal novo
romaneskno strujo t. i. histeričnega realizma; potem
nemara »najiskrenejši« roman do zdaj, Spolno
življenje Catherine M., pisateljice Catherine
Millet, in gotovo še po letu 2000 napisana romana
najbolj razvpitega in kontroverznega francoskega
pisatelja Michela Houellebecqa (Platforma,
Možnost otoka), ki naj bi neusmiljeno razgaljal
nihilizem sodobne (zahodne) družbe. (Vsekakor pa v njem
tudi zelo uživa.)
Naštejmo še nekaj vidnejših
prozaistov, ki so se v zadnjem času mednarodno
uveljavili (»seznamček« je zaradi izredne inflacije
romanopisja zgolj provizoričen). Od francoskih piscev
omenimo še Pascala Quignarda in
Jonathana Littella;
znana irska pisca sta John Banville in Roddy Doyle, od
Škotov poznamo vsaj Jamesa Kelmana, od Angležev Iana
McEwana, Grahama Swifta in druge, ki so že bili ali še
bodo omenjeni. Od Nemcev sta poleg starejšega Uweja
Timma in Elfriede Jelinek tu še Arnold Stadler in Martin
Mosebach, od Avstrijcev Arno Geiger. Stara nizozemska
»mačka« sta Harry Mulisch in Cees Nooteboom. Ob
portugalskem nobelovcu J. Saramagu se je uveljavil še
António Lobo Antunes. Znana španska pisca sta med
drugimi Eugenio Fuentes in Agustín Fernández Mallo,
italijanska Claudio Magris in Sandro Veronesi.
Največji še živeči ameriški prozaisti po mnenju gospoda
profesorja Harolda Blooma so:
Thomas Pynchon,
Philip Roth,
Cormac McCarthy
in
Don DeLillo.
Imena iz postkolonialne proze so nemara najbolj znana,
še zmerom dejavni vrhunski avtorji so:
Hanif Kureishi,
J. M. Coetzee,
Salman Rushdie,
Wole Soyinka,
Michael Ondaatje,
Kazuo Ishiguro,
Anita Desai
(zdaj že tudi njena hčerka Kiran Desai), Tahar Ben
Jelloun itd. itn.
Od poezije so vsaj v anglosaškem
prostoru čedalje popularnejše pesmi z budistično in/ali
okoljevarstveno tematiko. Naštejmo nekatere pesnike, ki
so se v novem stoletju uveljavili v svetovnem merilu:
Američan Henri Cole, Kanadčanka
Anne Carson,
Kubanka Nancy
Morejón, Grk Dimitriso P. Kraniotis,
Izraelca Amir Or in Rami Saari, od Ircev poleg nobelovca
Seamusa Heaneya zlasti Paul Muldoon, letošnji častni
gost v Medani (zdaj tudi v prevodu Braneta Mozetiča v
zbirki Beletrina), Škot Don Paterson; Angleži: Geoffrey
Hill, Mario Petrucci, Jane Duran, Alice Oswald, Jacob
Polley idr. Produkcija pesništva se je vrtoglavo
razmahnila. Nemogoče je pregledati vsa nacionalna
pesništva – tudi če ostanemo pri tem samo
okcidocentrični. V svetovnem merilu se kajpada
uveljavijo zlasti tisti, ki pišejo v angleščini ali pa
so vanjo prevedeni – mekdonaldizacija pesništva? Po letu
2000 so umrli nekateri največji pesniki zadnjega časa –
ti bi morali biti splošno znani –, na primer čuvaški
mojster Gennadij Ajgi (umrl 2006), ki je znal preplesti
čuvaško ljudsko pesem s prepadi pravoslavne mistike,
Mahmud Darviš, palestinski pendant Amihaja Jehude, ki je
poezijo včasih pripeljal na sam vrhunec sufijskega
delirija.
V dramatiki je razvpito gledališče
in-yer-face (v »fris« ali v »ksiht«), znano po
brutalnem realizmu, ki se je začelo v devetdesetih v
Veliki Britaniji in katerega the big three naj bi
bili
Sarah Kane (Blasted,
1995),
Mark Ravenhill (Shopping
and Fucking, 1996) in
Anthony Neilson
(The Censor, 1997; The Wonderful World of
Dissocia, 2002), zdaj že historični fenomen. V zvezi
s postmodernim gledališčem je treba omeniti Angležinjo
Caryl Churchill. Čedalje bolj se razrašča tudi to, kar
lahko s Hansom-Thiesom Lehmannom imenujemo postdramsko
gledališče, pri katerem so meje med dramo in
performansom fluidne; v radikalnem primeru gre zgolj za
interakcijo med igralci in gledalci (t. i. avtopoieza
uprizoritvenega procesa). Takšna so nekatera dela Jana
Fabra in uveljavljenega nemškega dramatika Renéja
Pollescha; sem sodijo tudi razne igralske skupine:
britanska performans skupina Forced Entertainment,
nemško-britanska Gob Squad, nemški performans
kolektivi She She Pop, Rimini Protokoll,
Showcase Beat Le Mot, Andcompany & Co.
itn. itd. Druge uveljavljene »alternativne« oblike
gledališča so še legislativno (à
la Augusto Boal), ulično,
digitalno itd. gledališče.
S polno paro nastaja t. i.
elektronska literatura, gre za besedila v digitalnem
okolju, včasih imenovana tudi hipertekstna fikcija ali
celo literatronika, naleteli boste tudi na izraze, kot
so ergodična literatura, kiberteksti itd. Gre za pravo
poplavo žanrov, vendar recepcija te literature trenutno
še zdaleč ne presega tradicionalnih »medijev«.
Glasba. Vsaj od sedemdesetih naprej
lahko govorimo o sodobni glasbi (v nasprotju s popularno
glasbo, ki precej hitreje zastareva, sodobno je samo
tisto, kar se »vrti« zdaj, se pravi ta mesec (npr.
Madonna, Rihanna, Timbaland ...). Eden od pomembnejših
tokov v glasbi je minimalizem ali celo postminimalizem.
Najbolj znani so ameriški minimalisti:
Terry Riley,
Steve Reich,
Philip Glass
in
John Coolidge
Adams; zlasti je
treba opozoriti na t. i. »mistični« minimalizem (Arvo
Pärt, Henryk Górecki, John Tavener, Giya Kancheli in
Sofija Gubajdulina). Nekateri govorijo tudi o novi
konzonantni glasbi in poleg »klasičnih« minimalistov
navajajo še tale avtorja: Michel Lysight in Dominique
Dupraz. Poleg konceptualne glasbe je v zadnji
desetletjih prepoznavna smer tudi spektralna glasba in
postspektralna glasba. Najbolj znana sodobna
(post)spektralista sta Britanec Julian Anderson in
finska skladateljica Kaija Saariaho (zlasti operi
L’amour de
loin
2000, za katero je libreto napisal znani frankofonski
pisatelj Amin Maalouf, in
Adriana Mater
2005 ter godalni kvartet Terra Memoria 2007).
Saariaho je gotovo tipična glasbenica 21. stoletja, saj
združuje čisto elektronsko glasbo z računalniško
obdelanimi zvoki tradicionalnih glasbil (v Amersu za
čelo, recimo, gre zlasti za njeno začetno spektralno
estetiko). V zadnjem času razvija predvsem
postspektralno eksperimentiranje z glasovi, ki se
vračajo k modalnosti in preprostejšemu lirizmu, čeprav
še vedno na prepoznavni spektralni podlagi. Zoper
zbanalizirani minimalizem se je pojavila tudi nova
kompleksnost (kot odgovor na novo preprostost kakega
Rihma).
Likovna umetnost. Kot zaščitni znak
postmoderne so čedalje bolj priljubljene instalacije,
video art, različni performativni, intermedialni,
multimedialni in interaktivni internetni projekti. Paul
Virilio pravi, da tehnika oziroma najnovejše
tehnologije, ki prihajajo na področje umetnosti, tvorijo
malone nekakšen sončni kult ali celo mistiko luči, ki si
želi zagotoviti neposreden dostop do »prezence«.
(Bognedaj, da bi tu naštevali vsa odmevna imena. Stroga
omejitev je tu več kot blagodejna.)
Damien Hirst – njegova najslavnejša
umetnina, ki jo vsi poznamo, je morski pes potopljen v
formaldehid –, eden najbogatejših sodobnih umetnikov, ki
je v devetdesetih zaslovel kot eden najprominentnejših
predstavnikov t. i. skupine Young British Artists,
je lani spet šokiral z umetnino, ki ji je dal ime For
the love of God; gre za platinast odlitek človeške
lobanje, ki je inkrustirana z nič manj kot 8601
diamanti, prodana pa naj bi bila za 50 milijonov funtov,
kar je največji znesek, ki ga je kdaj za svojo umetnino
dobil kak živeči umetnik. S tem je potrjen
postmodernistični slogan: Anything goes, z
dodatkom: the weirder the better. Seveda pa – in
tu je paradoks – moraš biti Hirst, da to velja in da se
proda. (Sicer pa nihče ne verjame, da je zares prodal.)
Umetnik podobnega kalibra je Takaši Murakami, eden
najvplivnejših sodobnih japonskih umetnikov – »japonski
Warhole«, kot mu pravijo. Njegov slog, imenovan
superflat, komentira japonsko otaku kulturo,
pa tudi globalni konzumerizem in seksualni fetišizem.
Njegova dela so menda blazno iskana. Njegov kipec
samozadovoljujočega se dečka, katerega izliv oblikuje
laso, My Lonesome Cowboy (1998), je bil letos
prodan za okoli 15 milijonov dolarjev.
Diana Thater je morda ena vidnejših
predstavnic video instalacij, ki (kot mnogi) raziskuje
interakcije med človekom in naravo (njeno
najprepoznavnejše delo je Knots + surfaces iz
leta 2001).
Marsikateri teoretik bi v ta
»pregledek« vključil tudi vsestranskega brazilskega
umetnika Eduarda Kaca, katerega temeljno »delo« je
»transgeni« zajec Alba (2000). Skupina francoskih
genetikov mu je vsadila poseben gen GFP
(zeleno-fluorescentni protein), tako da se »ubogi«
zajček pod posebno modro svetlobo sveti v zeleno
fluorescentni barvi (sicer pa je baje že umrl).
Kloniranje je očitno zaščitni znake nove umetnosti,
seveda ob predpostavki, da znaš oglaševati in najdeš
tržno nišo. (Za etiko pa jim očitno »dol visi«.)
Naštejmo še nekaj drugih slikarjev,
vezanih na tradicionalne medije, ki so danes splošno
prepoznavni. Od »starih mačkov«, ki še ustvarjajo,
omenimo tele: Antoni Tàpies, Michelangelo Pistoletto,
Anselm Kiefer, Odd Nerdrum ... Vse bolj se uveljavljajo
tudi »postkolonialni« slikarji. Pakistanska umetnica
Shazia Sikander, ki združuje tradicionalno pakistansko
miniaturno slikarstvo s sodobnimi (zahodnimi) stili, s
svojimi deli opozarja, da je vse, kar – mi, zahodnjaki –
vemo o islamu, terorizem in zatiranje žensk. Izrazito
žensko, malone afro-zahodno feministično je slikarstvo
Wangechi Mutu iz Kenije. Cai Guo-qiang je nedvomno
trenutno eden najbolj znanih kitajskih umetnikov – pred
Kitajci v slikarstvu, tako pravijo, »kapo dol« –;
dodeljena mu je bila tudi častna vloga direktorja
vizualnih in posebnih efektov pri otvoritvi in zaključku
olimpijskih iger v Pekingu (v katerih smo res uživali, v
nasprotju s tisto zaključno britansko »vajico«). Njegova
retrospektiva (I Want to Believe) je bila do
nedavnega razstavljena v Guggenheimovem muzeju v New
Yorku, zdaj se razstava seveda seli v Peking. S tem smo
prišli smo na samo špico aktualnosti, ekskluzivnosti in
kontemporaritete. Uh!
V arhitekturi je t. i.
»blobitektura«, ki je bila s svojim vpeljavanjem
mehurjastih (blob) in ameboidnih oblik modna
sredi devetdesetih let, že nekoliko passé.
Trenutno največji arhitekti, ki ustvarjajo sodobno in
prihodnjo podobo (našega) urbanega sveta – težko bi jih,
kot verjetno tudi druge umetnike, »nategnili« na
Prokrustovo posteljo tipov, modelov, smeri, gibanj in ne
vem kaj še vse, ampak kaj hočemo, klasifikacijska strast
nudi tako nujen užitek! –: v mislih imam zlasti vsem
poznanega Rema Koolhaasa (za nekatere kontroverznega,
čeprav gotovo enega izmed najbolj vplivnih sodobnih
arhitektov, in to tako glede teorije kot prakse), Zaho
Hadid (prvo žensko, ki je dobila prestižno Pritzkerjevo
nagrado in se odlikuje po fragmentarni geometriji in
fluidni prostorskosti; njen bodoči projekt »Plesočih
stolpnic« v Dubaju nam nemara daje slutiti, kakšna bo
arhitektura 21. stoletja) in Jeana Nouvela (letošnjega
Pritzkerjevega nagrajenca, ki goji estetsko in
urbanistično zelo plodno poetiko de-materializacije, ki
upošteva tudi arhitekturno izročilo danega urbanega
prostora).
Pa še film, potem pa bomo imeli
zadosti. Treba je poudariti, da nekateri najvidnejši
predstavniki francoskega novega vala (La Nouvelle
Vague) s konca petdesetih in začetka
šestdesetih, ki so revolucionirali filmsko umetnost v
20. stoletju, deloma še vedno oblikujejo to, čemur bi
lahko rekli film (začetka) 21. stoletja. Gre zlasti za
Jeana-Luca
Godarda,
Agnès Vardo
in
Chrisa Markerja.
Velika zasluga francoskega novega vala je tudi v tem, da
je sprožil vrsto novih valov, pravo valovanje
nacionalnih filmskih vod. Najbolj znana sta še iranski
in taiwanski val.
Abbas Kiarostami, eden ključnih
ustvarjalcev »iranskega novega vala« in tudi najbolj
uveljavljeni iranski režiser, je eden izmed redkih
dedičev t. i. »transcendentalnega filma«, katerega
največji mojster je nedvomno bil Andrej Tarkovski. V
Rusiji je na sledi Tarkovskemu nekaj »transcendentalnih«
vzgibov v smeri proti pravoslavni duhovnosti uspel
ekranizirati Andrej Sokurov (predvsem Dolce,
2000), povsem nov obetaven režiser v tem smislu pa je
Andrej Zvijagincev (Vozvrašenije, 2001, in
Izgnanie, 2005). Na neki način lahko sem morda
uvrstimo še nekatera dela Thea Angelupulusa.
Od tajvanskih filmskih velikanov je
treba omeniti
Hou Hsiao-Hsiena
iz prvega tajvanskega vala (od 1982–1990). Ta režiser,
ki ga mirno lahko imamo za modernega klasika in je
umetniško prepoznaven po tem, da filmski minimalistični
realizem oplaja s konfucijansko in taoistično estetiko,
se navdihuje zlasti ob japonskem »spiritualnem«
režiserju
Jasudžiru Ozuju
(leta 2002, ob stoletnici njegovega rojstva, mu je tudi
posvetil film
Café Lumière).
Njegov film iz leta 2005, Trikrat, splošno velja
za filmsko mojstrovino. Iz drugega tajvanskega vala, ki
še traja, je izšel tudi bolj znan, a umetniško manj
dognan režiser, Ang Lee (njegov Brokeback Mountain
iz leta 2005 ste gotovo videli).
Seveda najdemo tudi novejše
usmeritve. V Franciji »goes mainstream« t. i. »nova
francoska ekstremnost« (gre za ameriško, nekoliko
pejorativno oznako); najvidnejša imena so: Bertrand
Bonello (Le Pornographe, 2001), Gaspar Noé (Irreversible,
2002) in Bruno Dumont (zlasti Flandres, 2006,
nagrajen v Cannesu z zlato palmo). Njihova dela so
nekakšna avantgarda, ki se osredotoča na skrajne afekte,
človeško brutalnost, nasilje, grobo spolnost; postrežejo
vam, recimo, z nesimuliranim oralnim seksom,
ejakulacijami, dolgimi scenami posilstva, pitjem
menstrualne krvi itd. Najbolj znan je gotovo Bruno
Dumont, ki skuša prek brutalnosti in nasilja – seks, ki
je vselej prikazan zgolj kot »fuk« brez užitka, ga kot
tak sicer ne zanima, saj se v njem zrcali tragična
nezmožnost dveh, ki hočeta postati »eno« – na nekakšen
neobressonovski način inscenirati alegorijo
eksistencialnega, celo duhovnega. Gre za bizaren
paradoks: tisto najnasilnejše in najbolj pervertirano je
eminentno religiozno pomenljivo. Avtor trdi, da njegovi
filmi prikazujejo nekakšne alegorije »grešne« duše.
Njegov najnovejši film, ki bo končan drugo leto,
pomenljivo naslovljen Hadewijch – ne vemo, ali bo imel
kaj skupnega z istoimensko flamsko mistikinjo ali ne –,
seveda komaj čakamo.
*
Kaj pa teorija, ki spremlja vsa ta
dogajanja, kako je z njo? V glavnem bi lahko rekli, da
danes – tako kot najbrž vedno – teorija podaja roko
praksi. Lahko bi, skoraj marksistično, trdili, da
teorija določa prakso, ta pa seveda vzvratno vpliva na
teorijo. Dialektika teorije in prakse torej? Da –
kolikor se večina estetike danes na domala grobo
materialistični (post-marksistični) način ukvarja s
kulturnimi, političnimi in ekonomskimi ali na splošno
socialnimi pogoji umetnosti in umetniškega/estetskega.
Kljub proliferaciji teoretskih modelov in metod, zlasti
v smislu različnih hibridiziranjem med njimi – smo
namreč, vsaj tako nam zagotavljajo, v dobi metodološkega
pluralizma –, se zdi, da je treba s Pridigarjem in
Heglom nekoliko malodušno javkniti: »Nič ni novega pod
soncem«. Sicer se govori o različnih obratih – gre za
čarobno besedico, ki jo je treba uporabiti, da te
objavijo –: kulturni, estetski, ikonski, etični,
prostorski, kognitivni, nevro itd. obrati krožijo po
znanstvenih revijah Okcidenta. Toda ob vsem tem človeku
najprej pride na misel stari ljudski rek: »Človek
obrača, Bog obrne.« Postmoderno, ali če hočete
postpostmoderno »obračanje« je postalo simptom krize
zahodne humanistike in morda kar zahodnega
intelektualnega sveta na splošno. Kljub nenehnim modnim
govoričenjem o drugem ali drugosti so domala vse teorije
jalove, nesposobne misliti to, čemur pravimo kulturna
alteriteta, ki je pomembna tema čedalje bolj
globaliziranega (ali če hočete, glokaliziranega) sveta.
Nič nam ne pomaga ne kultorologija, ne ksenologija, ne
interkulturna hermenevtika in ne fenomenologija tujega,
saj mišljenje kulturne drugosti predpostavlja uvid,
zrenje drugosti povsem drugega reda. Teorija v žlahtnem
smislu kot zrenje oziroma motrenje, ki nam ga razkriva
izvorna grška besede theoréuein, pa je celo
dogmatično razglašena za nemogočo.
Vse velike teorije dvajsetega
stoletja (v mislih imam zlasti Husserla, Heideggra,
Lacana in Derridaja) so po mojem mnenju vzpostavile
temeljno prepričljivost in zavezujočnost, kolikor so
resnico tradicionalnega duhovnega sveta speljale na
točno določeno metafiziko, ki so jo v zgodovini
zagovarjali le redki filistrski učenjaki, hkrati pa na
nekoliko bolj »v ozadju« delujoče religiozne, zlasti
mistične tokove prevajale »tostran« in iz njih naredile
»mašinerijo« končnosti. Vendar postaja čedalje bolj
jasno, da ta nagib – ki ni bil vedno zavesten in
zaveden, čeprav, denimo, Heidegger in Lacan večkrat
izrecno navajata svoje občudovanje mistikov, prvi
Mojstra Eckharta, drugi Janeza od Križa – ob vsej
genialnosti vsakokratnih filozofskih »stavb« – ki je tu
niti malo nočem omalovaževati – po eni strani razkriva
temeljno (akademsko) slepoto za alteriteto (povsem)
drugega reda, tj. drugosti mističnega, po drugi strani
pa, kolikor se zaveda pomembnosti idej in izkušenj
izročila ter si jih na tihem prisvaja, dvoličnost.
Vsekakor imamo pri velikih modernih filozofemih v
najboljšem primeru opraviti z nekakšnim negativnim
odlitkom apofatike, ki v svoji redukciji na različne
konfiguracije končnosti pravzaprav – malone v smislu
baudrillardovskega simulakra – simulira nič.
Čas je že, da prisluhnemo drugosti
lastnih duhovnih izročil (judovstva, krščanstva in
islama), kajti več kot verjetno je, da se problemi
današnjega sveta v luči radikalnosti duhovne izkušnje
nahajajo zgolj na periferiji resničnosti: globoka
ekologija ali metánoia, strpnost ali odprtost za
Drugo, »kvalitetno« življenje ali crux – to je
zdaj vprašanje! (O, da bi nas le nekam obrnilo.)
alen.sirca@guest.arnes.si
