Kako naj Cerkev govori?

Razlagalna metoda Cerkve je bila od njenih začetkov usmerjena navzven. Vendar je ta »navzven« s seboj prinesel svoje nasprotje, namreč »navznoter«. Resnični govor Cerkve mora biti namenjen »tistim zunaj«, to pa bi bilo mogoče uresničiti le, če bi Cerkev kritično pretresla sama sebe.

Sedaj se večinoma dogaja ravno nasprotno. Cerkev misli, da govori vsem hkrati, v bistvu pa izraža le neko svojo notranjo moč in odločenost, ki jo razumejo samo nekateri. V tem je odločilna zabloda, ki jo želim osvetliti. Če je Cerkev živo občestvo verujočih, potem je njen temelj evangelizacija. Oznanjanje tega, da nas je Kristus odrešil in nam ponudil večno življenje, pa ni lahka stvar. Najprej morajo oznanjevalci tisto, kar oznanjajo, zares tudi živeti, ker sicer hitro pride do zadrege ob umanjkanju avtentičnosti. Kdor torej kaže na Kristusa, naj bo predvsem tisti, ki živi z Njim. Molitveno občestvo, ki se srečuje pri evharistiji, je začetek vsega odpiranja. Ko smo skupaj z brati in sestrami zbrani na enem kraju, je to kraj miru, kraj varnosti in kraj srečanja z Bogom, ki živi. Vendar to še ni kraj prave evangelizacije, ampak samo njen začetek: začetek, ki pa je bistven. Ne moremo namreč oznanjati nekoga, ki ga ne poznamo, in stvari, ki so nam tuje in ne domače, ter v končni fazi tega ne moremo početi z neznanci, ampak z ljudmi, ki jim zaupamo in do njih gojimo bratsko oz. sestrsko ljubezen. Prostor resnične odprtosti pa je zunaj, kjer so tuji ljudje in tuje navade. Kar jim prinašamo mi, je lahko za nekoga popolni novum, za večino pa spomin na zapuščeno. Temu primerno se moramo tudi vesti, ko jih poskušamo nagovoriti. Naš nagovor je – po Pavlovih besedah - predvsem pričevanje za Kristusa.

Tujost navad ljudi, ki jih nagovarjamo nas lahko preseneti, vendar večkrat na to presenečenje odgovorimo vzvišeno, s pomočjo obsodbe. To gotovo ni dobro, ker s tem že vnaprej zapremo določen prostor za pravo odprtost. Vsak bližnji je vreden pozornosti, ki si jo zares zasluži, in ne tiste, ki bo odvisna od nas. Zato je dobro, da preden se srečamo z neznancem, zanj že prej v občestvu molimo, in ga tako izročimo Bogu in njegovemu delovanju prek Duha. Ljubezen, ki jo živimo v občestvu, nas mora vžgati, da premagamo bolečino, ki jo občutimo pri »tistih zunaj«, pa naj gre za našo ali pa za njihovo šibkost. Predvsem se ne smemo prepustiti čustvom in ocenjevati položaja glede na trenutni uspeh, ampak moramo evangelizacijo jemati na daljši rok kot spreobrnjenje.

Naš odgovor je torej sila preprost in se glasi: Cerkev, ki govori, je Cerkev, ki moli. Kot člani Cerkve smo dolžni razumeti, da je naš govor sad molitve in ne obratno, kajti v tem je lahko izvir zmote, ki sem jo zgoraj imenoval odločilna zabloda. Ni težko razumeti besed govor in molitev, saj pomenita nekaj vsakdanjega. Če npr. govorimo o Bogu kar na splošno, to ne pomeni nujno, da je naš govor napačen, lahko pa kaže na to, da nismo zares doživeli, kdo Bog sploh je. Obratno pa velja, da omenjanje Jezusa kot Gospoda sicer lahko odseva predanost tem besedam, lahko pa je le slep izraz naučenosti. Iz besed samih torej nikoli ne moremo zares spoznati, ali imamo opraviti z zmoto. Gre za nekaj bolj globinskega. Za molitev velja, da naj bi bila pogovor z Bogom in zanjo je potreben določen čas in volja, torej človeška odločitev. Odločilno pri tem je, da gre za po-govor, torej neke vrste govorjenje, ki je nekomu namenjeno in ne gre v prazno. Prazno bi bilo, če tam ne bi bilo nekoga, ki bi nam lahko odgovoril. Verujoči veruje, da ga Bog posluša, še več, veruje, da lahko on kot smrtnik posluša nesmrtnega Boga. Govor, kakršnega razumemo v molitvi, je vzajemen. Medtem ko pri gre pri običajnem govoru za malo drugačno logiko, ki nas lahko privede v naslednje situacije: govorimo sami s seboj; govorimo, a nas nihče ne posluša; govorimo, a nas ne razumejo; končno, ko smo tiho in tudi s tem nekaj povemo. Cilj govorjenja je namreč nekaj povedati, a ne smemo biti omejeni s slovnico, kajti tudi obcestni znak nam nekaj govori in mi to razumemo. Prav tako nam na poseben način prek tišine spregovori tudi sam Bog, ko smo zbrani pred njim. Prav beseda zbranost pa je tista, ki nam bo pomagala razvozlati globino problema, ki se tiče govora.

Zbranost je najlažje razumeti, če imamo v mislih besedno zvezo »biti zbran«. Takrat smo na nek način umirjeni in osredotočeni na bistveno. Je pa še nek drug pomen, ki ga lahko ponazorimo z besedno zvezo »zbrani skupaj«. Če prvi pomen išče smisel v individualni dejavnosti, ki je neke vrste krepost, pa drugi kaže na skupnostni moment, ki ima veliko vlogo v religioznem. Tako v Svetem pismu lahko naletimo na primere, ko je Jezus svoje učence »zbral skupaj«. Zbranost v tem drugem pomenu je ravno to, kar smo prej poimenovali občestvo. Molitev je potemtakem zbran govor. V tesni povezavi z zbranostjo je tudi beseda izbranost, ki jo razumemo kot »biti izbran« in je prav tako smiselna v tem kontekstu. V občestvu so izbrani po Božji milosti in njihova naloga je, da izbirajo naprej. Bistvo evangelizacije ni nič drugega kot posredna vloga pri izbiranju. Na mestu je opozorilo, da »biti izbran« ne smemo razumeti v ekskluzivnem smislu, ampak gre za dejanje odprtosti navzven, kajti izbira se vedno dogaja tam, kjer ni zbranosti, torej izven občestva; medtem ko ima izbira znotraj občestva drug pomen, ki nas tu ne zanima.

Če se vrnemo k problemu govora. Zbran govor ljudi zbira v občestvo, medtem ko zgolj naš govor, ki bi bil šele naknadno zbran ali celo izbran, lahko samo še bolj razdira. Verjamem, da je na tem mestu jasnost še zelo šibka, a poskušajmo jo okrepiti z jasnejšimi primeri. Cerkven govor ne sme biti izključevalen, ampak vključevalen. V tem je tudi smisel krščanstva kot katolištva v pravem pomenu besede. »Katholikos« namreč označuje skrb za celoto, univerzalnost. Še bolj preprosto rečeno, vendar za današnji čas nepojmljivo, da mora biti cerkven govor predvsem katoliški. Seveda je problem tega, da je samoumevnost nekaterih besed že zdavnaj zapustila svoj pravi pomen, ki z našimi besedami ni več zbran, ampak razsrediščen in s tem neresničen. Nekatere besede so univerzalne od svojega spočetja dalje in kot take bi morale biti predstavljene tudi množici, ki jo samoumevnost najbolj muči. Obenem je beseda samoumevno, ki jo razumemo preprosto kot »biti umet iz samega sebe« še kako primerna za ponazoritev našega problema. Če je cerkveni govor samoumeven, je z njim nekaj narobe, kajti to pomeni, da je nezbran in zaprt. Vsak pravi in resnični govor Cerkve mora biti »mali škandal«, najprej za Cerkev in potem še za svet. Bojazen pred škandali in strah, da nas to dela šibke, je zmota, o kateri že ves čas govorim. Če je občestvo zares zbrano, potem ga še tak škandal ne more zlomiti, ampak ga zgolj pretrese, kar pa je pravzaprav dobro. Kaj bi se namreč zgodilo, če nas naš Bog ne bi več šokiral, če nas ne bi več presenečal ali – svetopisemsko rečeno - če se ga ne bi več bali? Odgovor se skriva v tem, kar se dogaja sedaj – vse bi bilo samoumevno.

Če je za kristjana Kristusov dogodek nekaj samoumevnega, potem naj se vpraša, zakaj ni nekaj samoumevnega za nekoga iz njegove okolice? Je ta morda tujec, ki mu je treba spregovoriti na manj samoumeven način - ali pa je tujec tisti, ki bo nagovoril nas?