Maj/junij/2006 (UVODNIK) - Milica Kač
Vse kar ni iz
prepričanja (iz vere) je greh (prim. Rimlj 14,23), kar
pa še ne pomeni, da je vse, kar je iz prepričanja (iz
vere) krepost
Ob simpoziju »
Breztalnosti: Lev Šestov med literaturo, religijo in
filozofijo« 12. maja 2005 v Ljubljani
Kje me je Šestov
oziroma simpozij o njem najbolj nagovoril, ali bolj
iskreno: kjer me je nagovoril tako, da bi si upala o tem
pokramljati in to deliti tudi z ljudmi, ki jih ne poznam
in pri tem ne bi imela občutka, da postajam tako osebna,
da bi mi moralo biti nerodno?
Tisto, česar sem se
ob Šestovu in ob simpoziju učila, kar mi je dragoceno,
kar se mi je ob vseh pomembnih znanstvenih in strokovnih
dosežkih simpozija vedno znova prikaže kot nekakšno
posebno darilo prav zame, je Šestovovo vztrajno,
neutrudno in nepopustljivo zastavljanje osnovnih
vprašanj in to v breztalnosti in negotovosti uma. Veš,
da so neodgovorljiva, si ne delaš utvar, da jih boš
rešil, pa vendar ne umikaš pogleda. Ker si se, ne po
naravni nuji, ampak iz nadnaravne svobode, v ponižnosti
priklonil pred dejstvom neodgovorljivosti vprašanja, ne
glodaš več problema, ampak objemaš skrivnost.
Dejstvo, da je
resnica, pa naj bo še teko ostudna, vedno nad lažjo, ti
res ne da spati, dejstvo, da bi ji morala biti tako do
kraja zavezana, da res ne bi spala me spravlja ob pamet,
pa vendar:
Tisto, kar je v
Atenah navidezno nezdružljivo z Jeruzalemom in vice
versa, se izkaže, ko vzamemo pod lupo bodisi Atene,
bodisi Jeruzalem praviloma za preveč gorečo ali celo za
samovoljno interpretacijo ene ali druge prestolnice. V
skrbi za pravovernost oziroma v strahu, da bi bila
bodisi Atenam očitana premajhna strokovnost ali pa
Jeruzalemu premajhna duhovnost, smo pripravljeni na glas
reči oziroma zagovarjati samo tisto, kjer racionalno
čutimo 100 % podporo. In kje je tisti način, ki tako
skoraj neverjetno celostno vključuje eno in drugo?
Kako drugače Šestov!
Kako do kraja iskreno in prostodušno odkriva, živi in
piše tisto, kar je na simpoziju prišlo morda najbolj do
izraza v včasih komaj povezani debati, med odmori, ob
kozarcu: namreč temeljno krhkost samega koncepta logične
misli. Giblje se med literaturo, filozofijo in religijo,
pa ne le med njimi, hkrati živi v literaturi, filozofiji
in religiji, zavezan resnici, pa ne le resnici, ampak
dobremu, pa ne le Dobremu, ampak Bogu. In logika? Naj
sama skrbi za čiste račune!
Rdeča nit
argumentacije, pravzaprav argumentacija sama je nekaj,
kar se zdi, da Šestova samo pogojno zanima. Njegova dela
se tako uspešno izmikajo analizi, najrazličnejšim
kritičnim aparatom in večini modernih orodij sploh.
Vztrajno, skoraj trmasto se vedno znova vrača in zavrta
v peščico izbranih trditev in zajema iz njih, pri čemer
se prav nič ne boji zajeti iz njih zelo različne stvari.
Na eni strani odgovarja na očitke, češ da se ponavlja,
zelo značilno v slogu: »Seveda, in zakaj vam s tem hodim
po žuljih? Vedno znova ponavljam nekaj, česar nočete
slišati!« Spet drugod pa prostodušno priznava, da ni
nujno, da bo čez leto dni še enako mislil!
Zdi se, da ga bolj
kot enovit filozoski ali religiozni okvir zanima
mišljenje iz osebnih vtisov in izkušenj, eksistencialno
angažiran boj proti razumu in njegovim resnicam, ki
zahtevajo pokorščino. Breztalnost in negotovost uma sta
mu prej v tolažbo kot v omejitev.
In v skoraj nevidnem
druženju, počasi drsimo v iskrenost, se pustimo skoraj
razvajati z nečim, kar ni ne logika, ne razumevanje, ne
želja po nemogočem, ne....
in Ti skoraj molčiš
