Boris Šinigoj, Ljubljana, Slovenija - Zgodba o lutnji
Dame in
gospodje, dragi prijatelji in kolegi, αγαπητοι φιλοι,
v čast mi je, da smem predstaviti
kratko predavanje na četrtem kitarskem festivalu ASEG v
Kastoriji. Rad bi se zahvalil profesorju Janisu
Paleodimopulosu, Centru bizantinske umetnosti v
Kastoriji1,
Šoli za izdelovanje tradicionalnih glasbil in Mestni
hiši Kastorije za gostoljublje in seveda vsem vam, ki
ste prišli na našo predstavitev.
Dovolite, da se najprej predstavim.
Sem poklicni glasbenik in filozof. Zadnjih dvajset let
se posvečam obsežnemu raziskovanju na področju zgodnje
glasbe za lutnjo in sorodna glasbila. Kot rezultat tega
raziskovanja sem nedavno posnel zgoščenko Lutnje
z antološkim izborom glasbe za arabsko lutnjo,
renesančno lutnjo, baročno lutnjo, arhilutnjo and
chitarrone.
Tema mojega predavanja je
zgodovinski razvoj lutnje in njenega repertoarja v
deželah osrednje Evrope, kamor sodi tudi Slovenija,
dežela, iz katere prihajam. Predavanje sem naslovil
Zgodba o lutnji (in ne morda Zgodovina lutnje), ker se
zavedam, da so možni različni pogledi in s tem tudi
različne “zgodovine” lutnje. Zato bom raje sledil
staremu Herodotu, ki je napisal svoje Historíai
prej kot zgodbe kakor pa kot zgodovino v sodobnem
znanstvenem in izključujočem pomenu besede. Začnimo
torej z zgodbo o lutnji, ki je sorodna tako arabskemu
glasbilu al ud kot tudi kitari.
Da bi prisluhnili zgodbi o lutnji,
se moramo najprej vrniti v srednji vek, ko so jo k nam
prinesli Mavri. Ti so se že v 8. stoletju po Kristusu
izkrcali na Siciliji in na Iberskem polotoku, kjer so
ostali več kot sedemsto let. Že v naslednjem stoletju je
dvor andaluzijskega emirja ‘Abd al Rahmana II obiskal
legendarni arabski lutnjar Zirjab, prve upodobitve
krščanskih glasbenikov z arabsko lutnjo v rokah
pa so se ohranile v čudovitem kodeksu Cantigas de
Santa Maria, ki ga je dal v 13. stoletju zapisati
kastiljski kralj Alfonso X., imenovan El Sabio – Modri.
Iz arabske lutnje so se pozneje razvila vsa evropska
glasbila iz družine lutenj z značilno izbočeno obliko
trupa, ki je zlepljen iz posameznih reber, in strunami,
ki so uglašene v parih, kar jim daje poseben zven. Tudi
izvorno arabsko ime al ud (dobesedno “les”,
verjetno resonančne ploskve v nasprotju s pergamentom
perzijskih glasbil) se je ohranilo v vseh evropskih
jezikih (šp. laúd; fr. luth; nem. Laute;
it. lauto, liuto, leuto; an.
lute, hrv. leut, lutnja; srb. lauta,
rus. ljutnja).
Čeprav danes učenjaki radi oporekajo
vplivu mavrske poezije in glasbe na izročilo
trubadurjev, so se vsaj nekateri med njimi zelo verjetno
srečali z arabsko lutnjo. Tako naj bi Rudelov sodobnik
Marcabru nekoč obiskal kastiljski dvor Alfonsa VIII., ki
je pozneje pod žezlom Modrega dosegel vrh duhovno
bogatega sožitja mavrske, krščanske in judovske kulture.
Drobec tega izročila želim uvodoma predstaviti z
igranjem na arabsko lutnjo, ki jo v domala nespremenjeni
obliki srečamo v vseh arabskih deželah še danes.
Prisluhnimo napevu Santa Maria strela do dia
(“Sv. Marija, zvezda dneva”), ki je delno svobodno
improviziran v arabskem slogu in predstavlja moj poklon
Modremu, ki je domnevno sam avtor nekaterih pesmi iz
omenjene zbirke. V zbirki Cantigas de Santa Maria
so ohranjene tudi čudovite iluminacije, ki prikazujejo
krščanske, muslimanske in judovske glasbenike, kako
skupaj igrajo na srednjeveška glasbila pretežno
vzhodnega izvora.
Žal sem primoran predstaviti
glasbene primere v obliki posnetkov s svoje zgoščenke in
ne v živo, kajti v Kastorijo ni bilo mogoče prinesti
vseh glasbil.
(Poslušanje posnetka št. 2)2
Seveda je možna tudi druga razlaga,
ki pravi, da je “lutnja” po izvoru grška beseda. Najbolj
razširjena je sicer že omenjena razlaga, da je ime
“lutnja” nastalo iz arabskega imena al ud. Toda
obstaja zanimivo pričevanje, čeprav v starem španskem
slovarju, ki pravi, da izvorni pomen besede "lutnja"
korenini v grškem jeziku. Slovar Tesoro de la lengua
Castellana o Espanola, ki ga je v Madridu leta 1611
izdal Sebastian Covarrubias Orosco, poroča, da ime
izvira iz grščine kot popačenka grške besede halieút",
ki opusti začetni zlog "ha". Polno ime v grščini je
halieutiká (dobesedno “ribiška”, namreč barka) in
pomeni majhen ribiški čoln3,
ki je kratek in trebušaste oblike. Razvoj besede lutnja
bi torej lahko potekal takole: halieut (v Grčiji)
v lieut ali liuto (v Italiji) in leud
ali laud (v Španiji)4.
Z renesančno lutnjo pa
vstopamo v svet povsem novih sozvočij. Da bi laže
premostili časovno oddaljenost in prebudili posluh za
nežnejše stkana renesančna blagoglasja in plesne korake,
začnimo s sodobnejšo, skoraj kitarsko ubrano
improvizacijo na ostinatno temo v basu.
(Poslušanje posnetka št. 5)
V renesansi so delovali mnogi
izvrstni lutnjarji in skladatelji za strunska glasbila,
kot so slavni Italijani Joan Ambrosio Dalza, Francesco
Spinacino, Francesco da Milano ali slepi lutnjar Giacomo
Gorzanis iz Trsta. Zaslovel je tudi John Dowland, morda
največji lutnjar elizabetinske dobe z otoka angelov, ki
je v preteklem stoletju navdihoval ne le ljubitelje
zgodnje glasbe, ampak tudi sodobnega skladatelja
Benjamina Brittna. Prisluhnimo igrivi plesni glasbi
Gorzanisa, ki je bil tesen prijatelj plemiške rodbine
Khisl s Fužinskega gradu pri Ljubljani, v katerem je
danes Muzej sodobne arhitekture. Lahko domnevamo, da je
pri Khislih tudi kdaj koncertiral, vsekakor pa drži, da
je nekoč obiskal Ljubljano kot prestolnico dežele
Kranjske in deželnim stanovom posvetil tudi svoje
Carmina, ki pa se niso ohranile.
(Poslušanje posnetka št. 9)
Z baročno lutnjo se selimo v
francosko in nemško govoreče dežele, kjer so najprej
odkrili in razvili nova sozvočja ter opustili udobje
stare uglasitve v G. Naraslo je število strun,
podaljšala se je ubiralka, spotegnil se je trup,
ustalila uglasitev v d-molu in porodila se je nova
glasba, kateri botrujejo najrazličnejši okraski, novi
načini razlaganja akordov in pretanjeni barvni odtenki.
Glasbeni rokopisi so bili večinoma pisani v francoski
tabulaturi (glasbenem zapisu za lutnjo). Edinstvene so
zlasti poteze zgodnjega francoskega baroka. Pogosto
naletimo na nenavadne glasbene oblike, kot je
nemenzuriran, tj. ritmično svoboden Preludij
Denisa Gaultierja iz Pariza, ki je bil iz slovite
lutnjarske družine in avtor slovite Retorike bogov.
Sledove te nemenzurirane glasbene oblike je mogoče najti
tudi v Fantazijah Silviusa Leopolda Weissa ali
celo v skladbah za lutnjo Johanna Sebastiana Bacha,
denimo v Sarabandi iz njegove 3. suite za
lutnjo oziroma 5. suite za violončelo.
Vsekakor v nekaterih Weissovih skladbah najdemo svobodni
ritem nemenzurirane francoske glasbe v kombinaciji s
harmonsko podprto polifonijo in sekvencami zrelega
baročnega sloga. Zanimivo je, da je bil Weissu znan tudi
slovanski svet, saj so k njemu prihajali učenci celo iz
Rusije, na primer Timofej Bjelogradski.
Prisluhnimo najprej nemenzuriranemu
Preludiju Denisa Gaultiera in nato prvemu delu
znane Fantazije Silviusa Leopolda Weissa, ki je
nastala v Pragi na prelomu stoletja in je zapisana brez
taktnic, da bi primerjali skupne poteze.
(Poslušanje posnetka št. 17 in 19)
Po poslušanju baročne lutnje
nadaljujmo z arhilutnjo (dobesedno “več kot
lutnja” – v primerjavi z renesančno lutnjo ima podvojeno
število strun). Njen zven nas utegne ponovno spomniti na
renesančni čas, saj kljub teorbirani obliki in dvema
vijačnicama ohranja staro uglasitev v G. In vendar nas
bo obenem presenetila z zrelim jezikom baroka, ne le v
velikih oratorijih Georga Friedericha Handla, ampak tudi
v skladbah skrivnostnega Weissovega italijanskega
sodobnika Giovannija Zambonija iz Rima. Ljubeznivo
spevnost njegove glasbe znova odkrivamo šele v zadnjem
času, potem ko je kakor Trnuljčica v zakletem gradu
dolgo, predolgo 'čakal na poljub prstnih jagod na
srebrnih strunah lutnje. Čas je, da njegove Sonate
d’intavolatura di leuto (Lucca 1718) ponovno
zazvenijo in obudijo upanje, da Lepota v glasbi nikdar
ne mine, četudi je kdaj za trenutek pozabljena.
Prisluhnimo njegovi Gavoti.
(Poslušanje posnetka št. 25)
Chitarrone, največje glasbilo
iz družine lutnj, sem prihranil za konec. Čeprav so ga
po grškem vzoru (odtod ime – “velika kitara”, v stari
grščini κιθαρα) sprva namenili predvsem spremljavi
zgodnjebaročne monodije in so ga v Florenci igrali
nekateri skladatelji in pevci sami, se je kmalu
uveljavil tudi kot solistično glasbilo. In to kljub
nenavadni uglasitvi v A, saj morata zaradi dolžine vratu
(ca. 90 cm) biti prvi dve struni uglašeni oktavo nižje,
s čimer niso obrnjeni na glavo le vsi razloženi akordi,
ampak namesto prve prevzame solistično vlogo tretja
struna. Morda največji virtuoz na chitarronu je bil
nemški lutnjar Giovanni Girolamo Kapsperger, ki so ga v
njegovem času radi postavljali ob bok samemu Claudiju
Monteverdiju, potem pa je nenadoma za dolga stoletja
utonil v pozabo, dokler ga niso ponovno odkrili in
vzljubili sodobni navdušenci za zgodnjo glasbo.
Prisluhnimo še zadnjemu primeru. To je zgodnjebaročna
Chiaccona bolonjskega virtuoza Alessandra
Piccininija, ki preseneča z drzno raznolikostjo izpeljav
na enostavno ostinatno temo v basu. V zaključnem
“rasgueadu” jih povzamem kot zvočno obljubo vnovičnega
srečanja.
(Poslušanje posnetka št. 29)
Hvala lepa. Ευχαριστω πολυ.
[1]
Festival je potekal v mestu Kastorija v severni Grčiji
od 15. do 18. septembra 2005.
[2]
Za ta in vse nadaljnje glasbene primere, prim. CD LGS
001: Boris Šinigoj, Lutnje/Lutes, Kud Logos 2005.
[3]
Gr. αλιευς = ribič, mornar;
αλιευτικος = ribiška, namreč
πλοιον /βαρκα,
tj. čoln/barka.
[4]
Prim.
The Lute Page in Greece, katere avtor je grški
kitarist in lutnjar Angelos Nikolopoulos.
