JUDEŽ, ŠIFRA IN JEZUS (Gnosticizem in krščanstvo) -
Matjaž Črnivec
V množičnih medijih in popularni kulturi zadnjih nekaj
let smo priča različnim spektakularnim odkritjem, ki naj
bi na novo odkrivala podobo prvotnega krščanstva. Ta
podoba naj bi bila zaradi koristoljubja in politične
moči uradne Cerkve doslej namerno popačena; pri tem
nekateri celo posegajo po teoriji zarote. Mnogi ljudje
so ob presenetljivih trditvah, ki v veliki meri služijo
kot učinkoviti komercialni slogani, v zadregi in se
sprašujejo, koliko od tega je res.
V svojem kratkem poskusu obravnave tega vprašanja se bom
osredotočil na dve medijsko odmevni objavi, ki sta v
zadnjem času „pretresli“ ves svet: na knjigo Dana Browna
Da Vincijeva šifra in na odkritje Evangelija po Judi
Iškarijotu. Gre za dve povsem različni besedili, prvo je
literarna fikcija, pravzaprav kriminalni roman, ki pa se
hvali s tem, da so „vsi opisi umetniških del,
arhitekture, dokumentov v tem romanu ... točni“.
Odkritje Evangelija po Judi Iškarijotu je resnična
znanstvena senzacija, saj nam prinaša starodavno
besedilo, ki je doslej veljalo za izgubljeno. Vendar pa
imata obe objavi nekaj skupnega: v množičnih medijih ju
pogosto razglašajo za pričevanje o neki izvirnejši
obliki krščanstva, ki je bila skozi zgodovino nasilno
zatrta in zamolčana. To, kar populistična retorika
večinoma zamolči, je dejstvo, da je ta ‘oblika’
krščanstva vsaj zadnjih nekaj stoletij dobro znana in
predstavljena, v zadnjih petdesetih letih pa tudi
dodatno osvetljena zaradi številnih arheoloških najdb.
Ta ‘oblika’ ima tudi svoje ime.
GNOSTICIZEM
Gnosticizem je pravzaprav dodobra znan že iz antičnih
krščanskih virov. Že v drugem stoletju po Kristusu mu je
Irenej, škof iz Lyona, posvetil svojo knjigo Proti
herezijam, v kateri je do podrobnosti opisal različne
gnostične šole, ki so mu bile poznane, in tudi podal
krščansko kritiko tega gibanja. Pri tem je nadvse
pomembno, da je Irenejevo besedilo nastalo celo stoletje
in pol pred časom, ko je krščanstvo pod cesarjem
Konstantinom postalo močna, uradno priznana in politično
podprta religija poznega rimskega imperija. Ireneju
nikakor ne moremo očitati, da je pisal s „pozicije moči“
oziroma da je bil del neke mračne zarote. Njegovo mnenje
je bilo tedaj mnenje preganjane manjšine. Podobno velja
tudi za dela nekaterih drugih zgodnjekrščanskih piscev.
Naše današnje vedenje o gnosticizmu je precej bogatejše
zaradi arheoloških najdb v egiptovskem Nag Hammadiju,
kjer je bila najdena cela zbirka različnih gnostičnih
besedil. Med njimi je tudi nekaj apokrifnih evangelijev,
ki Jezusa seveda predstavljajo kot gnostika, o čemer več
pozneje. Te najdbe so pomembne, ker nam v njih o sebi
spregovorijo gnostični pisci sami, medtem ko smo prej o
njih vedeli predvsem prek njihovih kritikov.
Izvori gnosticizma so med znanstveniki še vedno predmet
razprav. S precejšnjo gotovostjo lahko trdimo, da gre za
duhovno gibanje, ki se je začelo nekje na prelomu med 1.
in 2. st. po Kristusu (morda s kakšnimi nastavki že
kakšno desetletje prej). Združevalo je precej različnih
predstav oziroma „šol“. Zanj je značilno mešanje
judovsko-krščanskih elementov s prvinami grške
filozofske spekulacije. Verjetno so nanj vplivala tudi
misterijska verstva, ki so bila v tistem času močno
razširjena in katerih značilnost so bili razni skrivni
obredi. Udeležili so se jih lahko samo „posvečeni“, ki
so šli skozi postopek iniciacije.
Gnostični pogled na svet in na človeka oziroma njegova
temeljna svetovno nazorska koncepcija je pretežno grška,
verjetno pitagorejsko-platonistična. Po vsebini spominja
tudi na indijske filozofske in mistične sisteme. Ena
bistvenih značilnosti tega miselnega koncepta je
specifičen odnos do materije: do fizičnega sveta in s
tem tudi do človeškega telesa. Po gnostičnem prepričanju
je celoten nastanek fizičnega sveta posledica neke
usodne napake, zmote, nevednosti, ki se je dogodila
vrhovnim bitjem („eonom“) v duhovnem svetu. Gnostik
(beseda pomeni ‘tisti, ki spozna oziroma spoznava’) je
človek, ki se zaradi duhovne iskre, ki je v njem, zave
tega dejstva: namreč dejstva, da je celoten materialni
svet prazen, posledica zmote, tako rekoč neresničen.
Človeško telo je kakor ječa, v kateri je ujeta
gnostikova čista duhovna narava. Gnostična odrešitev
pomeni osvoboditev iz spon vsega, kar je telesno,
materialno, ustvarjeno, in prehod v bivanje, ki je
povsem breztelesno, eterično, duhovno. Gnostični odnos
do vsega, kar je materialno, je torej predvsem
zaničljiv. Različne gnostične šole so iz tega izpeljale
različne etične zaključke. Nekatere so prezir do
fizičnega sveta izrazile prek zahtev po strogi askezi in
zatiranju vsega, kar je telesno. Druge šole pa so
nasprotno učile, da se gnostik lahko predaja
vsakovrstnim „telesnim grehom“, to pa zato, ker sta
duhovni in materialni svet tako zelo različna in
popolnoma ločena, da to, kar počnemo v telesu, ne more
imeti nikakršnega vpliva na našo duhovnost. Nekatere
šole so izjemoma celo zahtevale, naj gnostik osebno
izkusi vse možne razsežnosti in oblike telesnega greha,
saj naj bi se šele potem lahko popolnoma usmeril k zgolj
duhovnem bivanju. Po naukih mnogih gnostikov zlo kot
takšno sploh ne obstaja, ampak je del utvare
materialnega sveta, kdor zares „spozna“, se dvigne v
duhovno področje, ki je visoko nad vsem tem, daleč
„onkraj dobrega in zla“.1
V gnosticizmu so elementi judovsko-krščanskega razodetja
(tako iz Stare kakor iz Nove zaveze) na to grško osnovo
naneseni dokaj površno in arbitrarno. Gnosticizem je bil
zaradi takšnih izhodišč prisiljen popolnoma zanikati vse
temeljne idejne prvine judovstva: stvarjenje
materialnega sveta kot „dobrega“, etične smernice Božjih
zapovedi, deželo kot Božji „dar“, predstave o fizičnem
vstajenju telesa itd. Zgodnje krščanstvo je zraslo iz
teh judovskih temeljev in jih povsem sprejemalo. Podobno
nesprejemljivo se je gnostikom zdelo krščansko sporočilo
o Jezusovem učlovečenju, o njegovi dejanski smrti na
križu in o njegovem (fizičnem!) vstajenju. Omenjene
osnove judovsko-krščanskega razodetja so gnostiki
napadali, zasmehovali ali pa tako preinterpretirali, da
so dobili pomen, ki je ravno nasproten izvornemu.
O gnosticizmu lahko torej nekoliko posplošeno rečemo, da
gre za zgodovinski pojav, ki je nastal ob tem, ko je
prvotno krščansko sporočilo, ki je temeljilo na
judovskem svetovnem nazoru in je sprejemalo temelje
starozaveznega razodetja, trčilo ob grško kulturo in
filozofijo. Lahko bi rekli, da gre za specifičen poskus
sinteze oziroma uskladitve dveh popolnoma različnih
pogledov na svet, hebrejskega in grškega. Glede na to,
da so poglavitni elementi hebrejske misli ukinjeni, je
mogoče trditi, da pri gnosticizmu sploh ne gre za
krščanstvo, ampak predvsem za nekakšen eklektičen
sinkretizem, ki se naslanja pretežno na grške filozofske
koncepte in je popolnoma tuj duhovnosti Stare in Nove
zaveze. Tuj je zgodovinskemu Jezusu, ki je izpričano
utemeljeval svoj nauk s Staro zavezo in povzel vse njene
bistvene elemente, in tuj je prvotni krščanski Cerkvi,
ki je sprejela judovsko prepričanje o Stari zavezi kot
zbirki božansko navdihnjenih spisov, ki avtentično
razodevajo Boga in ki vsebujejo preroško napoved
zgodovinskega Jezusa.
Pomembno je dejstvo, da je gnosticizem poznejši
pojav, kot je nastanek prve Cerkve. Glede tega se danes
strinjajo vsi raziskovalci, tudi tisti, ki so krščanstvu
izrecno nenaklonjeni. Že zaradi tega bi moralo biti
povsem jasno, da gnosticizem ni izvirna oblika
krščanstva, temveč eno od njegovih zgodnjih
preoblikovanj oziroma prilagoditev povsem drugačni
miselni kulturi. Vsi tako imenovani gnostični
„evangeliji“ so nastali v drugem stoletju našega štetja
ali pozneje, medtem ko je vsaj večina novozaveznih
spisov tudi po najbolj skeptičnih prepričanjih nastala v
prvem stoletju. Zdi se, da so se tudi gnostiki sami tega
zavedali in so priznavali štirim evangelijem, ki so
pozneje dobili status „kanoničnih besedil“, posebno
veljavo. Pri Ireneju namreč najdemo mnogo podatkov o
tem, kako so gnostiki interpretirali ta besedila in se
na njih avtoritativno sklicevali. Prav v interpretaciji
štirih evangelijev je srž Irenejeve polemike! Če bi bili
gnostiki zagotovo prepričani, da so Tomažev, Filipov,
Judin ali kateri drug evangelij zares pristni, jim ne bi
bilo treba uporabljati štirih „krščanskih“ evangelijev.
Te so lahko uskladili s svojim naukom le s pomočjo
vratolomnih miselnih akrobacij, ki so popolnoma
samovoljne in namenoma iztrgajo drobce besedila in jih
razlagajo metaforično, medtem ko celoto popolnoma
prezrejo. Zdi se, da so gnostiki sami razumeli, da so
omenjeni drugi evangeliji njihova lastna besedila, ki so
predvsem izrazi ali povzetki njihovih verovanj,
pojmovanj, stališč in nazorov.
Na tem mestu je prav, da spregovorimo nekaj besed o
apokrifnih oziroma psevdoepigrafskih spisih na splošno.
Ko danes govorimo na primer o „Filipovem“ ali „Judinem“
evangeliju, se večina ljudi ne zaveda, da je bilo v
antični kulturi pripisovanje lastnega besedila kakšni
znani ali cenjeni osebi, nadvse razširjeno in vrednostno
manj obremenjeno, kot bi bilo danes. Pisec je s tem, ko
je za avtorja svojega besedila razglasil neko ugledno
osebo, lahko izrazil svoje spoštovanje do nje ali pa
preprosto priznal njen velik vpliv. Zato obstajajo mnogi
spisi, ki nosijo ime znanih antičnih avtorjev, vendar so
jih napisali njihovi učenci ali kdo drug. Na področju
filozofije so najbolj znani Platonovi nepristni spisi,
na svetopisemskem področju pa najdemo t. i. apokrifne
(beseda pomeni ‘skrit, tajen’) spise tako v hebrejskem
in aramejskem jeziku (ti so se navezovali na Staro
zavezo) kakor v grškem jeziku (v povezavi pretežno z
Novo zavezo). Poznamo večje število apokrifnih
evangelijev; nekatere izmed njih so napisali gnostiki,
medtem ko so druge pisali bolj ali manj „pravoverni“
kristjani, ki so želeli zgodbe o Jezusu opremiti z
raznimi podrobnostmi ali dodatki. Pogosto seveda
vsebujejo določene samosvoje teološke poudarke.
Skratka: dejstvo, da obstaja več evangelijev, ki zase
trdijo, da izvirajo od tega ali onega apostola, čeprav
so v resnici nastali precej pozneje, nas ne bi smelo
presenetiti. Takšne so bile literarne navade tistega
časa. Bolj pomembno je dejstvo, da je ravno nastop
gnostikov s svojimi raznovrstnimi „evangeliji“ in
drugimi spisi najverjetneje povzročil, da je prvotna
krščanska Cerkev začela lasten premislek o tem, kateri
spisi so pristni (se pravi, ki dejansko vsebujejo nauk
Jezusa in apostolov) in kateri niso. Zdi se, da pred tem
za kaj takega preprosto ni bilo potrebe. Pri tem
„premisleku“ je šlo za postopek, ki je potekal stoletja
in ni bil voden iz enega od krščanskih središč, temveč
se je odvijal v različnih avtonomnih krščanskih
skupnostih po celotnem sredozemskem področju in onkraj
njega. Rezultat je bil nastanek „kanona“ (beseda izvirno
pomeni ‘merilna palica’, torej merilo): seznama knjig,
ki so resnično navdihnjene in zato del Svetega pisma.
Prve poskuse definiranja kanona najdemo ravno v poznem
drugem stoletju, v času ko je pisal Irenej in ko se je
Cerkev intenzivno soočala z vprašanjem gnosticizma. T.
i. Muratorijev fragment, ki je nastal okrog leta 180,
vsebuje seznam skoraj vseh knjig, ki so danes vključene
v Novo zavezo. Pri tem je pomembno, da se je debata med
kristjani, ki je potekala naslednjih dvesto let,
osredotočala izključno na argumente za oziroma proti
vključitvi nekaterih krščanskih knjig. Spisi, kot so
Didahe (oziroma „Nauk dvanajstih apostolov“), Barnabovo
pismo, Hermov pastir in nekateri drugi, so po splošnem
konsenzu nazadnje obveljali za nekanonične, vendar v
tistih stoletjih nihče ni dvomil v njihovo pristno
krščansko vsebino, zato so jih mnogi priporočali za
branje kot koristno „sekundarno“ literaturo. Nikjer pa
ne najdemo pričevanja, da bi se katera od krščanskih
skupnosti zavzemala za vključitev vsaj enega od
omenjenih gnostičnih tekstov.
Gnosticizem ni samo sprožil postopka definiranja
svetopisemskega kanona, ki je ostro začrtal meje med
„zunaj“ in „znotraj“, ki so bile prej mnogo bolj
zabrisane. Skoraj gotovo je namreč, da je prav
gnosticizem s svojo grožnjo apostolskemu nauku (prezir
do tega je v „Evangeliju po Judi“ lepo viden) povzročil
institucionalno konsolidacijo krščanstva. To je bilo
dotlej razmeroma spontano in decentralizirano gibanje,
za katerega je bila značilna radikalna ljubezen, ki je
brisala družbene, etnične in religiozne razlike (prim.
Gal 3,28; Kol 3,11), ter dinamična, karizmatična
duhovnost oziroma bogoslužje, ki je temeljilo na
dejstvu, da se Božji Sveti Duh daje „vsakomur … v korist
vseh“ (1 Kor 12,7). Ravno zunanja nevarnost gnosticizma
je povzročila, da so cerkveni voditelji na začetku
drugega stoletja začeli poudarjati potrebo po močnejših
oblastnih strukturah znotraj krščanskih skupnosti.
Najlepši primer tega so pisma Ignacija, škofa v
Antiohiji, ki so nastala v prvih desetletjih drugega
stoletja. V teh besedilih, ki so sicer biser
zgodnjekrščanske književnosti, je v primerjavi z Novo
zavezo jasno vidna močno poudarjena vloga škofa kot
samostojnega voditelja skupnosti, ki so mu podrejene
starešine (izraz je pozneje dobil pomen „duhovniki“), še
pod njimi pa so diakoni. Novozavezno skupinsko vodstvo,
ki je temeljilo na karizmah Svetega Duha in je bilo
načelno nezamejeno ter odprto za vse člane krščanske
skupnosti, je tukaj zamenjano s hierarhičnim vodstvom,
ki že dokaj jasno razlikuje med „kleriki“ in „laiki“, se
pravi med „posvečenci“ in „navadnimi“ kristjani. Takšno
pojmovanje je novozaveznim predstavam povsem tuje (prim.
Mt 23,8–12; 1 Kor 14,26 itd.). Poudarjanje vloge škofa
je bilo v Ignacijevih okoliščinah seveda predvsem
praktične narave, saj so bili v njegovem času mnogi
škofje še ljudje, ki so bili kdaj v svojem življenju v
neposrednem stiku z apostoli ali vsaj z nekom iz
apostolskih krogov; to pa naj bi bilo zagotovilo, da
pravilno razumejo krščansko sporočilo in da ne morejo
nasesti gnostičnim ponaredkom. Vseeno pa gre pri
Ignacijevem poudarjenem vztrajanju na ekskluzivni vlogi
škofa za prvi zametek tega, kar se je pozneje razvilo v
„monarhični episkopat,“ to pa je bilo še pozneje podlaga
za koncept papeštva.
Verjetno je tudi, da je gnosticizem povzročil nastanek
prvih krščanskih veroizpovednih obrazcev, nekakšnih
povzetkov krščanskega verovanja, ki so imeli – podobno
kot kanon svetopisemskih knjig – funkcijo ločevanja med
„znotraj“ in „zunaj“. V novozaveznem obdobju je bilo
krščansko verovanje radikalno zavezano osebi in
delovanju Jezusa, v katerem so kristjani prepoznavali
Kristusa, obljubljenega Mesijo starozaveznih napovedi.
Zelo jasno je bilo torej določeno središče vere, njene
zunanje meje pa so bile zabrisane. To središče ni bil
nek obrazec oziroma dogma, temveč osebno izkustvo
Kristusa, njegove moči življenja, ki je premagalo smrt;
vera je pomenila predvsem vstop v osebno življenjsko
zgodbo zgodovinskega Jezusa, ne pa miselni pristanek na
neke dogme, načela ali obrazce. Čeprav ne moremo
zanikati, da so zgodnje veroizpovedi nekaj pristno
krščanskega, lahko z njihovo pojavitvijo in
uveljavitvijo v nadaljnjih stoletjih zaznamo začetek
nekega premika od izvirne narativne k poznejši
sistematični oziroma dogmatični teologiji.
Nikakor torej ne drži obtožba, da je bil gnosticizem
žrtev načrtne represije velike „krščanske“ cerkvene
institucije. Ravno obratno: gnosticizem je v marsičem
spodbudil nastanek takšnega – avtoritarnega,
institucionaliziranega, dogmatičnega itd. –
„krščanstva“, ki je zares zacvetelo šele v četrtem
stoletju pod velikodušnim sponzorstvom rimskih cesarjev,
ki so potrebovali ideologijo za poenotenje razpadajočega
imperija.2
ŠIFRA
Brownova knjiga Da Vincijeva šifra je naletela na
presenetljivo veliko zanimanje javnosti. Razloge gre
verjetno iskati v kombinaciji napete detektivske zgodbe,
namigovanja na veliko zgodovinsko zaroto, ki naj bi jo
zagrešila Rimskokatoliška cerkev, ter senzacionalne
tematike v zvezi z Marijo Magdaleno in Jezusom, ki naj
bi bila celo zakonska partnerja. Predvsem pa je za
knjigo značilno povsem edinstveno mešanje zgodovinskih
dejstev s popolnimi izmišljotinami – z vso vmesno
paleto, od povsem negotovih hipotez do precej verjetnih
teorij. Edinstvenost je v tem, da avtor prehaja iz
zgodovine v fikcijo in nazaj povsem brez opozoril in
namigov, ki bi bralcu pomagali zaslutiti, kdaj gre za
dejstva in kdaj ne.
Lep primer tega je Brownovo obravnavanje cesarja
Konstantina. Dejstvo, da se je pod njegovim vplivom v
krščanstvu marsikaj spremenilo in da je Cerkev v
njegovem času in v času njegovih naslednikov precej
pridobila na moči, v glavnem drži. Drži tudi, da je
Cerkev to moč že zelo kmalu začela zlorabljati in
zagovarjati uporabo sile za dosego svojih ciljev.
Popolnoma izmišljena pa je na primer trditev, da je
Konstantin „naročil in dal denar za Sveto pismo, v
katerem so izpustili evangelije, ki so govorili o
Kristusovih človeških lastnostih ... Zgodnje evangelije
so črtali, zasegli in zažgali“ (str. 245; navedeno po
slovenskem prevodu, ki ga je leta 2004 izdala Mladinska
knjiga). Že zgoraj smo nakazali, da so imeli kristjani
(in verjetno tudi gnostiki) že v 2. stoletju povsem
jasno predstavo, kateri evangeliji so pristni in kateri
ne. Zanimivo je tudi, da je ravno glede evangelijev med
vsemi kristjani vedno vladalo popolno soglasje; razprave
glede kanoničnosti so se vrtele okrog knjig s konca
seznama današnje Nove zaveze.
Podobno zavajajoča je tudi naslednja trditev: „Da je
Jezus ‘božji sin’, so uradno predlagali in o tem
glasovali na nikejskem koncilu“ (str. 244). Ta koncil je
bil leta 325 dejansko sklican na pobudo cesarja
Konstantina. Morda tudi drži, da je imel cesar z njim
politične namene. Popolnoma izmišljena pa je predstava,
da je bil izraz ‘božji sin’ prvič „predlagan“ na tem
koncilu, saj ga najdemo že v skoraj vseh spisih Nove
zaveze, ki so nastali skoraj tristo let prej. Tudi
razprava o Kristusovem božanstvu, ki je potekala na tem
koncilu, se nikakor ni prvič pojavila šele tedaj. V vsej
krščanski literaturi od samih novozaveznih začetkov
imamo mnogo jasnih trditev o Jezusovi božanskosti. „V
začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in
Beseda je bila Bog“ (začetek Evangelija po Janezu, konec
1. stoletja). „Bratje, o Jezusu Kristusu moramo misliti
kot o Bogu“ (začetek Drugega Klementovega pisma
Korinčanom, prva polovica 2. stoletja). Razprava na
nikejskem koncilu je dejansko nastala zaradi potrebe,
ker so nekateri sodobni glasovi začeli zatrjevati, da
tovrstne izjave ne pomenijo dejanske enakosti z Bogom,
ampak „božanstvo“, ki je ustvarjeno in zato (nekoliko)
nižje od edinega Boga. Omenim naj še to, da gnostični
spisi nadvse poudarjajo Kristusovo božanskost, zanikajo
pa prav njegovo resnično človeškost, ki jo tako
zagovarja pisec Šifre.
Z gnosticizmom je v romanu povezano predvsem omenjanje
gnostičnega Filipovega evangelija. V Brownovem besedilu
seveda takoj najdemo trditev, da gre za „najzgodnejša
krščanska pričevanja“ (str. 257). To nikakor ne drži; že
zgoraj smo omenili, da so vsi znani gnostični teksti
poznejši od štirih „kanoničnih“ evangelijev. Poznejši
čas nastanka je razviden tudi iz samega Filipovega
evangelija, saj njegov pisec pogosto navaja izreke iz
kanoničnih evangelijev in drugih novozaveznih spisov ter
jih interpretira. Zdi se, da na mestu, kjer govori o
Kristusovem deviškem spočetju(!) celo parafrazira škofa
Ireneja!3 V tem
evangeliju sicer najdemo tudi tipične gnostične
predstave, npr. da je duša „dragocenost, ki je prišla v
prezira vredno telo“ ali da je „svet nastal zaradi
napake“ in še – pomenljivo – da „mi, kristjani, nismo
potomci Judov.“
Najbolj šokantna v Šifri je gotovo trditev, da Filipov
evangelij govori o tem, da sta bila Jezus in Marija
Magdalena zakonski par. Junak v romanu pri tem dejansko
navaja odlomek iz Filipovega evangelija: „In
Odrešenikova družica je Marija Magdalena. Kristus jo je
imel rajši kot vse svoje učence in jo je pogosto
poljubljal na usta. Druge učence je to užalilo in so
pokazali nezadovoljstvo. Vprašali so ga: ‘Zakaj jo imaš
raje od nas?’“ (str. 257) Priznajmo: sam zase je ta
navedek zares presenetljiv. Vendar pa nam Brown zamolči,
da je Filipov evangelij besedilo, v katerem je prava,
duhovna, netelesna združitev v eno, neprestano
prikazovana kot nasprotje telesni „poroki
omadeževanosti“, kakor pisec tega evangelija označuje
zakon med možem in ženo. Tako postane jasno, da avtor
zagotovo ni hotel reči, da sta bila Jezus in Marija
Magdalena zakonski par, saj je pojmoval zakon in z njim
spolnost kot nekaj nižjega, „omadeževanega“, živalskega.
Pisec Filipovega evangelija nam na nekem drugem mestu
tudi pove, kaj misli s „poljubljanjem“: „Popolni
spočenjajo in rojevajo s poljubom. Iz tega razloga
poljubljamo drug drugega. Prejemamo spočetje od milosti,
ki je v drugem.“ Vsakršna spolnost je torej izključena.
Upoštevajoč še druga gnostična besedila postane jasno,
da je „poljub“ v teh krogih pomenil prenos duhovnih
resnic, lahko tudi skrivnega nauka, od ust do ust. Lahko
da gre pri tem tudi za alegorično razlago (in gnostično
razširitev) navade, ki so jo prvi kristjani imenovali
„sveti poljub“ in jo pogosto omenja tudi Nova zaveza
(prim. Rim 16,16 itd.).
Skratka: tudi če bi bil Filipov evangelij pristen
zgodovinski dokument, in ne poznejša gnostično-asketska
refleksija nekaterih elementov novozaveznega razodetja,
kar v resnici je, iz njega nikakor ne bi mogli
zaključiti, da je imel Jezus zakonsko ali vsaj
ljubezensko razmerje z Marijo Magdaleno. Razumljivo pa
je, da se takšna zgodba v današnji družbi odlično
prodaja, saj predstavlja skoraj idealno povezavo
erotične in blasfemične dimenzije, za kateri se zdi, da
sta temelj sodobnega oglaševanja in trženja.
In tako bi lahko nadaljevali: podobnih primerov
zgodovinskih netočnosti v knjigi dobesedno mrgoli. Na
njih so opozorili že mnogi zgodovinarji in teologi, zato
ni potrebno, da bi na tem mestu ponavljali njihove
ugotovitve. V slovenščini je na primer na voljo knjiga
Razkritje Da Vincijeve šifre, ki jo je napisal oxfordski
zgodovinar Bart D. Ehrman, ki sicer zastopa dokaj
liberalna stališča in je gnosticizmu naklonjen. V
njegovi knjigi so podrobneje analizirane in ovržene
mnoge od teh netočnosti.
„Izvirnost“ Brownovega pisanja je torej predvsem v tem,
da se zgodovinska dejstva in popolne izmišljotine
nahajajo skupaj, brez prehoda, kot del skladno tekoče
pripovedi. Bralec, ki ni poznavalec teh področij, bo
zato ob branju gotovo zmeden, še posebej zaradi smelega
opozorila na začetku romana, da gre pri vsem tem za
dejstva.
JUDEŽ
Najdba in objava tako imenovanega Evangelija po Judi je
v osnovi drugačna stvar. Vsaka osvetlitev miselnih tokov
zgodnjih krščanskih stoletij bi morala biti za kristjane
vsekakor razveseljiva, tudi če prihaja izpod peres
njihovih nasprotnikov. Vendar pa je prav pri pojavljanju
tega pomembnega znanstvenega odkritja v javnosti žal
mogoče opazovati močan vpliv medijskih zahtev in tržnih
interesov. Kljub temu, da znanstveniki in strokovnjaki
tega nikjer ne trdijo, se v javnosti pojavljajo podobne
senzacionalne trditve, kot smo jih srečali že pri Šifri.
Očitno gre za nujno propagando, ki uporablja blasfemične
učinke in podiranje civilizacijskih arhetipov ter v
široko zastavljeni medijski kampanji služi izključno
drastičnemu povečanju dobičkov.
Glavno trditev, ki se izrecno ali pa implicitno pojavlja
v javnosti, lahko strnemo nekako takole: Evangelij po
Judi prinaša novo luč na začetke krščanstva in kaže na
različna razumevanja in predstave, ki so sočasno
obstajali v prvi Cerkvi. Pogosto je temu dodana tudi
vrednostna sodba: Evangelij po Judi naj bi kazal na
krščanstvo, ki je bolj odprto, „tolerantno“,
vse-vključujoče in predvsem strpnejše do Judov. Takšno
stališče je načelno težko izpodbijati, ker so njegovi
zagovorniki oklicali sebe za „tolerantne“: zato mora
biti vsak, ki nasprotuje tej plemeniti drži, zagotovo
nestrpnež. Vendar pa dejstva jasno govorijo, da je
zgornja trditev v vseh svojih razsežnostih zavajajoča.
James M. Robinson, eden vodilnih strokovnjakov za
gnosticizem, ki je sam sodeloval pri prevajanju besedil
iz Nag Hammadija, je v intervjuju za Newsweek povsem
nedvoumno povedal: „[Evangelij po Judi] nam ne pove
ničesar o zgodovinskem Jezusu ali zgodovinskem Judi …
Pove nam samo, kaj so sto let pozneje gnostiki naredili
z zgodbo, ki so jo našli v kanoničnih evangelijih.“ Tudi
iz vsega, kar smo zgoraj povedali o gnosticizmu, je
jasno razvidno, da Evangelij po Judi ne more biti
pristen krščanski spis, ki bi ga lahko imeli za količkaj
verodostojno pričevanje o zgodovinskih dejstvih. Njegov
čas nastanka (prva polovica 2. st.) je sicer zgoden, a
precej poznejši od štirih kanoničnih evangelijev. Iz
vsebine je nadalje razvidno, da gre dejansko za
polemično preinterpretacijo evangelijskega izročila.
Dogajanje Evangelija po Judi ni le postavljeno v širši
okvir zgodbe, ki jo poznamo iz štirih evangelijev
(Judino izdajstvo Jezusa v času pashe), ampak pozna tudi
nekatere njene podrobnosti (na primer dejstvo, da bo
Judo v dvanajsterici apostolov nadomestil nekdo drug;
prim. Apd 1,15–26). In ta preinterpretacija je natančno
takšna, kot bi jo pričakovali od pisca iz gnostičnih
krogov: Jezusova smrt ni predstavljena kot dejanje Božje
ljubezni in odrešitve, ampak preprosto kot izstop iz
področja telesnega bivanja. V širšem kontekstu
miselnosti, ki odreka telesnemu bivanju in ustvarjenemu
svetu vsako vrednost, je razumljivo, da se lik nekoga,
ki „pomaga“ pri tem izstopu, kaže kot pozitiven.
Skratka: če poznamo gnostično filozofijo, ni osnovna
trditev tega besedila, po kateri naj bi Juda odigral
pozitivno vlogo, prav nič presenetljiva.
Nadalje je treba opozoriti, da je po pričevanju škofa
Ireneja besedilo Evangelija po Judi nastalo v krogu, ki
se dokaj načrtno posvečal „prevrednotenju vseh vrednot“.
V 31. poglavju prve knjige Irenejevega dela Proti
herezijam beremo, da je ta skupina gnostikov, imenovana
Kajniti (očitno v povezavi s svetopisemskim Kajnom,
prvim morilcem), zatrjevala, da je „Kajn prejemal svoj
obstoj od višje Moči,“ namreč višje od Stvarnika
fizičnega sveta, in da so „Ezav, Korah [prim. 4 Mz
16–17], prebivalci Sodome in vsi takšni ljudje povezani
med seboj. Zaradi tega … jih je Stvarnik napadal …“
Irenej še nadaljuje, da se prav pripadniki skupine
Kajnitov načrtno posvečajo izkušanju vsega, kar
je mogoče v tem materialnem svetu – tudi grešnega! –,
saj tako nasprotujejo njegovemu Stvarniku; brez tega naj
se človek sploh ne bi mogel odrešiti spon telesnega
obstoja. Gre torej za miselno okolje, v katerem je
etični relativizem prignan do svoje popolne skrajnosti
in obenem povzdignjen v najvišje načelo, potrebno za
odrešitev. Tudi po tej strani nas torej ne more
presenetiti, da je v takšnem okolju nastalo besedilo, ki
predstavlja Judo Iškarijota kot duhovno pozitiven lik.
Je samo logična posledica radikalno izpeljanih postavk
gnostičnega pogleda na svet.
Dotakniti se moramo tudi domnevne „tolerantnosti“
besedila. Že po nekaj stavkih ugotovimo, da gre za
tekst, ki je izrazito polemičen. Nikakor ne ustreza
zahtevam današnje „politične korektnosti,“ ki bi vsako
tovrstno pisanje navadno označila za nestrpno in
nesprejemljivo. Dejansko pa je besedilo naravnost
napadalno do dvanajsterih apostolov: obtožuje
dvanajsterico, da so brez spoznanja in da služijo
„svojemu bogu“ – torej Stvarniku, bogu stare zaveze,
medtem ko je Jezus poslan od nekoga neskončno višjega. S
podobnim prezirom zavrača tudi njihovo molitev in zdi
se, da tudi druge judovske izraze pobožnosti. Jezus
naravnost obtožuje dvanajsterico, da bodo v prihodnosti
zavedli množice. Očitno imamo torej pred sabo izraz
vroče polemike med novonastalimi gnostiki in kristjani,
ki so sledili nauku Jezusovih dvanajstih apostolov.
Ob upoštevanju širšega konteksta gnostičnih spisov nam
postane tudi jasno, da Evangelij po Judi nikakor ni
prijazen do Judov. Iz celote je jasno razvidno, da je
vsa judovska pobožnost in teologija razumljena kot plod
popolne zmote; posledica nevednosti, ki je značilna za
ves materialni obstoj. Dejansko imamo opravka s
stališčem, ki je antisemitsko v pravem pomenu besede.
Takšnega temeljnega napada na judovstvo ne srečamo
nikjer v Novi zavezi, saj so v njej Judje vedno
predstavljeni kot pristni nosilci resničnega Božjega
razodetja, na katerem je krščanstvo utemeljeno. Dejstvo,
da so judovski voditelji zahtevali Jezusovo smrt, tega
ne spremeni. V Pismu Rimljanom apostola Pavla najdemo
celo odlomek, ki izrecno potrjuje, da Judje niso
prenehali biti Božje ljudstvo in da so še vedno (na nek
nedoumljiv način) udeleženi v Božjem dobrohotnem načrtu
odrešitve, čeprav so trenutno v veliki meri zavrnili
dobro novico o Jezusu. Tako imenovani „krščanski“
glasovi, ki so spodbujali k sovraštvu do Judov in so v
ta namen uporabili tudi lik Jude Iškarijota, so mnogo
poznejši in nimajo nikakršne osnove v dejanskem nauku
celotne Nove zaveze.
Nazadnje pa je treba opozoriti, da duhovnost, ki jo
zastopa Evangelij po Judi, nikakor ni vse-vključujoča,
odprta in namenjena vsem. Ravno nasprotno. Gnosticizmu
so že zdavnaj očitali, da gre za duhovno gibanje, ki je
v osnovi ekskluzivno. To priznavajo tudi vsi sodobni
raziskovalci in strokovnjaki. Gnostiki so načelno delili
ljudi na tri skupine: na „fizike“ (tj. ‘snovne oz.
telesne’), na „psihike“ (tj. ‘duševne’) in na
„pneumatike“ (tj. ‘duhovne’). Prva skupina je povsem
materialna in pripada zgolj bogu Stvarniku. V sebi nima
večne iskre, zato bo ob koncu pogubljena skupaj s
Stvarnikom. „Psihiki“ so skupina, ki je v sebi
razdvojena. V sebi združuje tako materialno kakor
duhovno počelo. Če se v življenju usmerijo v duhovno,
obstaja možnost, da dosežejo spoznanje in se odrešijo, v
nasprotnem primeru bodo pogubljeni enako kakor „fiziki“.
V to skupino so gnostiki ponavadi šteli „navadne“
kristjane; ker so nepopolni, so za njih primerna dobra
dela, izpolnjevanje zapovedi in drugih etičnih meril
itd. Tretja skupina so „pneumatiki“ ali „popolni“. Ti že
po naravi posedujejo neumrljivo božansko iskro, ki je ne
morejo izgubiti. Le vprašanje časa je, kdaj jo v sebi
oživijo oziroma se z njo povežejo in tako dosežejo polno
spoznanje vsega. Za to skupino so Božje zapovedi ali
sploh razlikovanje med dobrim in zlim popolnoma
neumestni, saj so visoko nad vsem tem. Verjetno ni treba
ugibati, da v to tretjo skupino gnostiki prištevajo
izključno sebe. Poudarimo naj, da gre pri teh treh
razredih za popolno vnaprejšnjo določenost,
predestinacijo; vsakršno prehajanje med skupinami je
nemogoče. Opravka imamo torej z izrazito elitistično
„duhovnostjo“, ki do „fizikov“ čuti zgolj prezir, do
„psihikov“ pa nekakšno pokroviteljsko omalovaževanje.
V različnih gnostičnih krogih so te predstave dobivale
različne poudarke oziroma izpeljave. Tudi v besedilu
Evangelija po Judi najdemo drobce takih prepričanj,
čeprav je zaradi fragmentarnosti teksta razumevanje
oteženo. Elitizem je dejansko jasno razviden iz
temeljnega „dramskega zapleta“ v tem besedilu, ki je
konflikt med Judo, posameznikom, ki je med apostoli
edini „popoln“, edini, ki zares razume Jezusa, in
dvanajsterimi, za katerimi gredo množice – in sicer v
propad. Zdi se, da je v tej različici gnosticizma na
propad obsojeno tudi celotno področje „navadnega“
krščanstva. Morda imamo opravka z radikalnejšo, dvodelno
delitvijo človeštva, ki ne dopušča neke vmesne skupine
„psihikov“.
Evangelij po Judi torej ne kaže ene od izvirnih
krščanskih oblik mišljenja, ampak kaže povsem
pričakovane posledice trka gnostične misli, ki se opira
na povsem druge vire, s krščanskim izročilom. Posledice
so drastične, ker imamo v tem primeru opravka z eno
najbolj radikalnih oblik gnosticizma, ki je v temelju
zavračala vsako obliko zavezujoče etike ali morale.
JEZUS
Morda pa so vzroki za popularnost gnosticizma v njegovih
sodobnih manifestacijah tudi globlji. Jezus je v
Evangeliju po Judi predstavljen kot „manj trpeča, bolj
radostna osebnost. ... Položaj človeka, vse slabosti in
vse posebnosti našega življenja na tej zemlji se mu
zdijo smešni“ (Herbert Krosney: Izgubljeni evangelij,
založba Rokus, Ljubljana 2006, str. 280). Takšen, milo
rečeno ciničen lik, ki je daleč od trpljenja, je
razumljivo vsekakor ljubši današnjemu splošnemu okusu,
ki ga oblikujeta pop-psihologija in Hollywood. Načela
samoizpolnitve in samorazvoja do nivoja božanske
razsvetljenosti so blizu tudi sodobni novodobni
duhovnosti, ki je v marsičem tržno naravnana in ljubi
občutek za ezoteričnost in elitizem.
Morda najprivlačnejši pa je ravno gnostični odnos do zla
in s tem tudi do trpljenja. Nietzschejeva filozofija
nadčloveka, ki je „onkraj dobrega in zla“, človeka, ki
je sam sebi postal edino merilo in edini zakon, je
namreč v dobrem stoletju v veliki meri zapustila kroge
zgolj filozofskih razprav in postala prevladujoča
miselnost množic v potrošniški družbi, še bolj pa
njihovih voditeljev in „menedžerjev“. Čeprav je redko
glasno priznana kot taka, je dejansko to svetovni nazor,
ki je v ozadju mnogih pomembnih odločitev in temeljnih
predstav. Edina meja narcističnemu projektu
samouresničenja, ki so mu podrejeni vsi drugi zakoni in
imperativi, je izkušnja trpljenja in globokega
notranjega neskladja, ki občasno vdre v naš sanjski
svet. Dokončna in najnevarnejša omejitev pa je seveda
smrt, ki čaka vsakogar. Zanimivo je, da sta ti dve temi
v družbi, ki je sicer nadvse permisivna in v kateri ni
nič več zares sveto, postali in ostajata dejanski tabu;
trpljenje in smrt sta neprijetnost, na katero naj bi čim
manj mislili in jo čim prej pozabili, saj smo zavezani
„pozitivnemu mišljenju“.
Starodavna gnostična doktrina, po kateri sta zlo in z
njim trpljenje samo privid, posledica nevednosti, ki pa
jo je mogoče premagati s pravim „spoznanjem“, se našim
družbenim normam prilega bolj, kot bi si mislili.
Podobno kot je Konstantin v svojem času zlorabil
krščanstvo, da bi utrdil družbo svojega časa, tako
nekateri vplivni krogi sodobnega sveta, današnji
„arhonti“, uporabljajo in zlorabljajo gnosticizem za
dosego svojih ekonomskih in morda celo političnih
ciljev. Individuum, ki je povsem zazrt vase, slep za
krivice in brezčuten za trpljenje, ki ga obdaja, ter
preprosto vzvišen nad usodo drugih, nepoučenih,
neposvečenih, je hkrati idealen podložnik sodobnega
ekonomskega svetovnega sistema, ki temelji na bolj ali
manj prefinjenem zaslepljevanju in zasužnjevanju množic,
medtem ko so vse niti v rokah vedno manjše globalne
elite. Sprevrženi lik vzvišenega, ciničnega Jezusa, ki
se mu zdijo človeške slabosti preprosto smešne, je
dejansko primerno božanstvo za naš čas, ki so ga „bogovi
zapustili“.
Jezus, kot ga kažejo štirje evangeliji, pa se je
problema trpljenja lotil drugače – popolnoma drugače.
Namesto da bi se izognil zlu, namesto da bi ga s pomočjo
filozofskih akrobacij skušal prikazati kot neresničnega,
se je Jezus z njim soočil. Soočil osebno. Nanj je tudi
kazal in ga razkril celo na vseh mogočih „svetih“
krajih, še posebej pa tam, kjer bi gnostiki pričakovali
plamen božanske iskre – v globini človeškega srca (prim.
Mr 7,14–23). Vendar pa Jezus ni nastopal kot mračnjaški
obtoževalec, ampak nasprotno, kot glasnik „velikega
veselja“ (prim. Lk 2,10). Enkratnost Jezusa je ravno v
tej njegovi drzni trditvi, da je zlo, vsečloveško zlo v
njegovi osebi dejansko dopolnjeno in premagano.
Dopolnjeno je v krivici, ki se mu je zgodila, in
premagano v njegovi ljubezni, ki je to krivico svobodno
prenesla, prestala in jo tako tudi odpravila. Jezus se
je torej osebno soočil tudi s posledicami zla, ki jih
vsi izkušamo (in povzročamo): s težavami, trpljenjem in
smrtjo. Ni se jim izogibal, temveč jih je srečal,
izkusil, izpil v vsej njihovi neizprosnosti. On, ki je
bil božanski (tukaj se štirje evangeliji skladajo z
gnostičnim teksti!) in vsemu temu ni bil podvržen, je iz
iskrene dobrohotnosti, iz prave ljubezni, to storil
zaradi nas, ljudi, „fizičnih“ ljudi. Njegovo fizično
vstajenje od mrtvih, na katerem vztrajajo štirje
evangeliji in druga novozavezna besedila (medtem ko je
za gnostike povsem nebistveno), je stvariteljska zmaga
nad zlom in osvoboditev fizične snovi, ustvarjene
materije ter tudi vsega kar je „duševno“ ali „duhovno“
iz spon zla v svobodo Jezusa, božanskega bivanja,
Božjega kraljestva, večnega življenja.
Ta osvoboditev čaka na svojo dokončno, kozmično
uresničitev, vendar je po novozaveznem prepričanju že
zdaj dejansko navzoča v krščanski skupnosti: se pravi v
tistih, ki so že vstopili v to eksistencialno soočenje z
breznom zla (tudi lastnega!) in z zmago nad njim, ki ne
prihaja iz mene, temveč iz Njega, Jezusa. Dejanska
navzočnost Jezusa, izkustvo božanskega bivanja in moč
preobrazbe je po pričevanju Nove zaveze dejavno prisotna
v svetu po Svetem Duhu. Ta se v krščanskih skupnostih
razodeva tako prek ljubezni, ki je kvalitativno in
ontološko enaka Kristusovi, kot po karizmah, „darovih
Duha“, ki prinašajo dinamiko Božjega kraljestva v našo
vsakdanjo realnost ter omogočajo, da krščanska skupnost
ostaja živ organizem in ne statična organizacija.
Za konec naj povem, da namen tega sestavka nikakor ni
zviška napadati gnosticizem, ampak pokazati, za kaj v
resnici gre pri besedilih, ki se zadnje čase z veliko
medijskega hrupa pojavljajo v javnosti. Moj namen tudi
ni bil prikrivanje ali opravičevanje „krščanskega zla“ –
namreč zla, ki so ga različni posamezniki ali
institucije, ki so se označevali za „krščanske“,
dejansko storili v zgodovini. Ta pojav naravnost vpije
po tem, da bi bil bolje in resneje reflektiran. Na tem
mestu naj zadostuje kratek oris novozavezne Cerkve, ki
sem ga podal zgoraj: primerjava z dejanskim stanjem v
različnih krščanskih Cerkvah lahko da vsem nam,
kristjanom, jasno vedeti, da bi bilo prav in pošteno, če
bi se v prihodnjih nekaj stoletjih ukvarjali predvsem s
kritiko in odpravljanjem lastnih napak. Vendar pa drži –
to smo opazili že pri Ireneju –, da se je krščansko
samorazumevanje v zgodovini vedno poglabljalo in
razvijalo prav ob soočenjih z raznimi drugačnimi
duhovnimi tokovi, ki so se pomešali s krščanstvom ali se
celo predstavljali kot njegova izvirnejša oblika. Zato
je tudi sodobno prebujenje gnosticizma izziv in
priložnost, da kristjani ponovno premislimo in odkrijemo
svoje pristno jedro – zaradi sebe in drugih.
[1] Nekatere gnostične trditve so zares
presenetljivo podobne temeljnim izhodiščem Nietzschejeve
filozofije, čeprav med obema verjetno ni neposrednega
stika – seveda če izvzamemo globoko sovraštvo do
krščanstva.
[2] Seveda pa krivde za nadaljnji razvoj
in prevlado tovrstnega „cesarskega krščanstva“ ne moremo
naprtiti gnostikom, ampak se moramo z njo čim prej in
čim bolj iskreno soočiti kristjani sami ter v svojih
izročilih (pravoslavnih, katoliških in protestantskih)
jasno prepoznati tendence, ki niso bile pristno
krščanske, temveč je šlo za različne politično kulturne
kompromise, ki dejansko nimajo moči, da bi vzpostavljali
resnično Božje kraljestvo, o kakršnem je govoril Jezus.
[3] Odlomek v Filipovem evangeliju se
glasi: „Adam je prišel iz dveh devic, iz Duha in iz
device zemlje. Kristus je bil torej rojen iz device, da
bi popravil Padec, ki se je zgodil na začetku.“ Prim.
Irenej: Prikaz apostolskega oznanila 32; Proti
herezijam, 3.21.10.
Viri in literatura
Dan Brown: Da Vincijeva šifra, Mladinska knjiga,
Ljubljana 2004.
Herbert Krosney: Izgubljeni evangelij, Rokus, Ljubljana
2006.
Evangelij po Judi (angleški prevod):
http://www.tertullian.org/rpearse/manuscripts/gospel_of_judas/
Filipov evangelij in druga besedila iz Nag Hammadija
(angleški prevod):
http://www.webcom.com/gnosis/naghamm/nhl.html
Irenej: Proti herezijam (angleški prevod):
www.ccel.org
Spisi apostolskih očetov, Mohorjeva družba, Celje 1996.
Sveto pismo v slovenščini:
www.biblija.net
Peter Jones: The Paganization of New Testament Studies,
http://tcrnews2.com/biblicalstudies.html
(polemičen članek o vplivu gnosticizma na sodobno
novozavezno stroko)
