O „globalizaciji”...

Latinski globus s pomenom oble in v prenesenem pomenu celote, vesoljnosti, nima lastnega vrednostnega predznaka. Tako na zemeljski obli, ki je s tem kajpak mišljena, in nobena druga, čeprav bi jezikovna tvorba sama po sebi to dovoljevala, od samega začetka potekata dve „globalizaciji”: globalizacija dobrega in globalizacija zla. Kjer Bog „globalizira” pšenico, skuša tudi Satan „globalizirati” ljuljko. Kakor je Sin človekov poslal po vsem svetu svoje učence, da bi oznanjali prihod nebeškega kraljestva, tudi Satan neprestano pošilja po vsem svetu svoje hudiče in svoje človeške kolaboracioniste, da bi prevpili oznanjevanje Kristusovih in da bi sami oznanjali nesmisel vsega obstoječega.

Tako ima beseda „globalizacija” smisel vedno šele v povezavi s predmetom, na katerega se nanaša: Kaj globalizirati? Ali pšenico ali ljuljko? Katero podvrst pšenice in katero podvrst ljuljke? Problem današnjega časa, v katerem je tehnično najlažje izpisati na etiketo naslov oz. vsebino označenega, je paradoksalno dejstvo, da naši povedki vse bolj ostajajo brez povednih določil. Tako ves svet nekaj oznanja, a se skoraj nihče ne vprašuje: Kaj? Največje moči našega sveta ponujajo in vsiljujejo svojo „globalizacijo”, a jih le malokdo zares vpraša: Česa?

Eden najnovejših trikov iz Satanovega arzenala domislic proti človeku in njegovi večni sreči: propagirati akcijo in proceduro, a molčati o cilju in smislu. Če je feljton kot najbolj značilna sporočilna oblika v tisku iz konca devetnajstega stoletja predvsem skušal z analizo razgrniti pred bralca smisel pojavov, o katerih je razpravljal, pa so vsi današnji medijski prikazi usmerjeni v prikazovanje zgolj njihovih potekov in procedur. Akcija se je emancipirala od svojega cilja in smisla in nastopa v nevtralnem oblačilu kakor nekaj, kar ima samoumevno pozitiven pomen. Tako je tudi to, kar nam skuša prodati ali vsiliti Amerika pod naslovom „globalizacije”, podano s samoumevnostjo dobrega, čeprav za tako sklepanje ni niti teoretičnih niti praktičnih osnov. Ves svet preklinja ameriške danajske darove, ki jih prinaša globalizacija – skoraj vsi pa v isti sapi s širokimi rokami sprejemajo globalizacijo samo. Svet joka nad izgubo tradicionalne pestrosti v prehrani, a se obenem redi od ameriških hamburgerjev. Obžaluje izginevanje tradicionalnih domačih pijač, a se naceja s Coca Colo. He nesrečen zaradi izginevanja nacionalnih in etničnih jezikov in narečij, a sprejema ameriško angleščino kot jezik sveta. Se pritožuje nad izginjanjem resnične izobraženosti, a sprejema ameriške izobrazbene standarde. Serijo teh očitnih znamenj razdvojene osebnosti bi lahko nadaljevali v nedogled – medtem pa globalizacija, ne glede na svojo vsebino in smisel, vse hitreje napreduje in z njo katastrofični potencial planeta.

Vrh te razklanosti pa je v tem, da je temu triku skoraj v celoti nasedel tudi „krščanski svet”, kolikor ga sploh še je. Predvsem v katoliški in protestantski Cerkvi je merilo o izpolnjevanju Jezusovega naročila postala prirediteljska in medijska statistika. Če se je v Jezusovem času sejem selil v tempelj, in je Gospod nastopil z bičem, pa naj bo to pacifistični naivi prav ali ne, sili danes Cerkev na sejmišče, ne da bi pomislila na možnost, da lahko Jezus še enkrat prime za svoj bič. Obe cerkvi se na tem sejmišču, v prenesenem in dobesednem pomenu besede, z roko v roki sprehajata pred televizijskimi kamerami in razkazujeta iluzijo ekumenske edinosti, sebi pa izstavljata spričevalo izredne uspešnosti, ker se je nekaj tisoč ljudi pod sejmiškim šotorom vsevprek drlo in delalo vsakršen hrup, da ta ni razumel in vedel, kaj dela ali govori drugi, in narobe. Če se je sejem starega zakona skušal preriniti vsaj v preddverje templja in se imeti za njegov nepogrešljiv del, pa se nezveste cerkve novega zakona vse bolj ponižujejo do tal sejmarstva in žonglerstva, v praznem upanju, da bodo tako koga pridobile za Kristusovo stvar. Tak namen, pridobivanje duš za Gospoda, pa je mogoče predpostavljati samo še v največji dobrohotnosti in slepoti pred tem, o čemer sicer vpijejo že kamni onečaščenega templja...

Vinko Ošlak