|
Jörg Lau:
Iskanje dobrega terorja. O Slavoju
Žižku[1]
Zadnjih nekaj let uživa slovenski
filozof Slavoj Žižek na mednarodnem akademskem prizorišču in
na kulturnih straneh časopisov vedno večjo, že skorajda
neverjetno slavo. To je osupljivo, saj goji temen, žargonsko
obremenjen slog, ki pa bržkone v širokih krogih tako
imenovanih kulturoloških študij[2] velja za znamenje miselne
tehtnosti. Jacques Lacan je Žižkov malik. Njegova
terminologija ima v Žižkovih delih funkcijo mantre, s katero
avtor vedno znova zaklinja »praznino užitka«,
»nemogočo-nedosegljivo substanco užitka«, »temeljno
praznino, okrog katere kroži gon«. Žižek prižene lacanovsko
držo odrekanja smislu do samoposmeha: »Želja,« piše Žižek v
svoji pred kratkim izdani knjigi o Hitchcocku, »je
metonimično drsenje, ki ga poganja manko. Trudi se, da bi
ujela vabo, ki se ji izmika; per definitionem
'nezadovoljena' je želja dostopna vsaki možni
interpretaciji, saj nenazadnje sovpada s svojo lastno
interpretacijo, se pravi, da ni nič drugega kot gibanje
interpretacije, prehod od enega označevalca k drugemu,
neskončna produkcija novih označevalcev, ki predhodni verigi
vnazaj podeljujejo pomen.«[3]
Nič čudnega, da avtor, ki sledi temu
narcističnemu programu teoretskega samozrcaljenja in
samopotrjevanja, nima o Vrtoglavici, Psihu in Razvpiti
povedati ničesar novega. Pravzaprav, tako se zdi, naj bi
knjiga zgolj dokazala, da je kategorije Lacanove
psihoanalize in drugih Žižkovih najljubših avtorjev mogoče
uporabiti pri Hitchcocku. Žižek sam pravi: »To, kar počne
postmodernizem, je prav nasprotno: njegovi predmeti par
excellence so produkti, ki si nedvoumno prizadevajo ugajati
množicam, in naloga interpretacije je, da v tem prepozna
prikaz najbolj ezoteričnih teoretičnih fines Lacana,
Derridaja ali Foucaulta.«
S tem programom samodejno povezano
zaničevanje predmeta interpretacije – v tem primeru
Hitchcockovih filmov – bralca naravnost zbode v oči. Tu
sploh ne gre za estetski material in njegovo zmožnost, da
omaja predhodne teoretske podmene, temveč za dokazila
veljavnosti nekega apriorija. Kljub »neskončnemu gibanju
interpretacije«, domnevno »večnemu drsenju označevalcev«
ubogi Hitchcock na koncu služi preprosto za nauk, izpeljan
ne zgolj iz njegovega najbolj znanega filma, temveč kar
celotnega opusa: »Nepreklicna družbeno-ideološka lekcija
Psiha je – kot rezultanta celotnega Hitchcockovega opusa –
poznokapitalistični zlom polja intersubjektivnosti kot
medija resnice, njegova dezintegracija na pól ekspertnega
znanja in pól psihotične 'zasebne' resnice.« Slavoj Žižek
pravi, da nas Psiho kot povzetek Hitchcockovega dela uči, da
»pozni kapitalizem« uničuje človeške odnose ter dopušča
zgolj zasebno utvaro in mrtvo ekspertno znanje. Škoda, da
György Lukács ni mogel doživeti tega napredovanja Alfreda
Hitchcocka v socialističnega filmskega delavca z zglednim
razrednim stališčem.
Da se želja nikoli ne uresniči, da je
jezik sestavljen iz znakov in da služi osmišljanju
nesmiselnega – to se študentje danes učijo že na začetku
študija! Kako dolgo nam bodo še tovrstne banalnosti, resda
na pompozen način, predstavljali kot provokativne uvide?
Konca, kot kaže Žižkov bum, ni videti. Opravka imamo z
neprijetnim kičem negativitete, ki iz izmikanja (smisla,
želje, subjekta) dela kult. Slavoj Žižek je v tem resnično
velemojster. Da je s to vozovnico pripotoval že tako daleč,
je nenazadnje tudi predrzno.
Žižek je na najboljši poti, da dohiti
velike zvezde transatlantskega kongresnega jet seta. V
zadnjih dvajsetih letih je profesor Žižek, kot lahko izvemo
na spletni strani njegove alme mater, Univerze v Ljubljani,
»sodeloval na več kot 350 mednarodnih filozofskih in
psihoanalitičnih simpozijih v ZDA, Franciji, Veliki
Britaniji, Nemčiji, Belgiji, Avstriji, Švici, Braziliji,
Španiji, Mehiki, Izraelu, Romuniji, Madžarski, na Irskem,
Nizozemskem, Islandiji, Norveškem, Danskem, Švedskem,
Japonskem.«[4]
Takšnih informacij, ki jih Žižek daje o
sebi, nikakor ne smemo imeti za bahaštvo. Citirani seznam
verjetno vsebuje zgolj reprezentativen izbor njegovih
nastopov. Če bi navedli vse visiting professorships, ki jih
je v preteklih desetih letih opravil med Parizom in
Buffalom, Minnesoto in New Orleansom, bi zlahka dobili vtis,
da pri Slavoju Žižku nimamo opravka z realno osebo, temveč z
izmislekom Davida Lodgea, mojstra satiričnega campus
novel[5]. Žižkovo pojavo zares obdaja nekaj izrecno
romanesknega: strokovnjak za Lacana iz Ljubljane, ki ima
bojda zveze s tamkajšnjimi disidentskimi krogi, se zanima za
punk, Davida Lyncha, Lenina in Hitchcocka ter zna zelo
neživljenjsko teoretizirati o banalnih pojavih kulture
vsakdanjega življenja, že v naslednjem hipu pa brez sramu na
hitro iz reklame za pivo izpelje poznokapitalistično
»željo«.
Kdor Žižka samo bere, verjetno ne bo
mogel doumeti njegove nenavadne fascinantnosti. Slavoj Žižek
je dogodek. Človek mora doživeti manično poplavo besed v
njegovih predavanjih, ki jo spremljajo ekspresivne geste,
kar zmeraj deluje nekoliko zastrašujoče, a obenem šarmantno;
njegovo elokventno angleščino, začinjeno s srednjeevropsko
trdim naglasom.
Avra divjega moža z Balkana je pomembna,
če ne celo odločilna pri recepciji njegovega dela v Zahodni
Evropi in Ameriki. Bled, razmršenih las, s temnimi
podočnjaki in košato brado, kakršno nosijo borci za
državljanske pravice, zelo učinkovito deluje kot kakšen
filozofski medij, za katerega se zdi, da je ušel neposredno
iz nezavednega Evrope. Za razliko od fenotipa disidenta
nikoli ne igra ogorčenega, užaljenega ali ogoljufanega s
strani zgodovine. Namesto tega je brezizrazno ironičen,
zaradi česar ostaja vselej neoprijemljiv. Žižek goji skrajno
umirjenost: nič ga ne more presenetiti, tudi nenaden vdor
katastrofe v njem prebudi zgolj vedeža, ki je dogodek že
zdavnaj predvidel.
Tu nimamo več opravka s kuriozno obrobno
figuro akademskega sveta in z njenimi bolj ali manj
zanimivimi kapricami. Žižek je v približno desetih letih
postal pomemben glas sodobne filozofije. Zdaj se mu
kratkomalo ni mogoče izogniti, ko gre za teoretiziranje o
postmoderni, o medijski filozofiji ali o kritiki uma. Nič
čudnega, da tudi European Graduate School v Saas-Feeju
ponuja intensive seminar z njim. Ko se ameriški študentje
zberejo na teoretskih seminarjih v švicarskem visokogorju,
je Žižek – poleg običajnih »osumljencev« iz kroga radical
chic, kot so Agamben, Baudrillard in Judith Butler, –
preprosto neizogiben. S svojimi apartno kontrapunktno
postavljenimi citati iz Lenina in Lacana izžareva nedvomno
evropskost, za katero jeunesse dorée ameriških cultural
studies rade volje seže tudi malo globlje v žep (»total
tuition cost (excluding fees): US $ 15,620.00«).
Vsesplošno povpraševanje po njegovi
radikalni kritiki ga ne odvrača od tega, da v vedno novih
variacijah graja pozni kapitalizem in postmoderno kot stanja
stagnacije in odsotnosti alternativ – kot, denimo, na
platformi lanske Documente. Danes obstajata, kot je Žižek
dejal v svojem predavanju, le še navidezni liberalizem in
navidezna demokracija brez resnične, esencialne možnosti
izbire. Veliko pohvalnega je nasprotno imel povedati o
poznem komunizmu – brezstresnem življenjskem okolju, ki pa
so ga med drastično ekonomizacijo po padcu berlinskega zidu
žal kolonializirali. Pred to obžalovanja vredno
modernizacijsko katastrofo so po njegovem vsaj obstajale
prave alternative in komunizem je kapitalizem prisilil, da
si je nadel human obraz. Zdaj ko je ta zdravilna protisila
izginila, tako Žižek, pa se svet pred našimi očmi
barbarizira. Žižkove izpeljave na Documenti bi se dalo
povzeti takole: šele po 1etu 1990 zares živimo v
totalitarnih razmerah – aplavz umetnosti naklonjenega
dunajskega občinstva.
Še nekaj let nazaj so Žižkovi spisi
izhajali pri majhnih, specializiranih postmodernističnih
založbah. Zdaj pa je prodrl v srce Suhrkampove kulture.
Njegovo do sedaj glavno teoretsko delo, 550 strani
obsegajočo uspešnico z naslovom Die Tücke des Subjekts
(Zahrbtnost subjekta), je založba oglaševala kot »filozofsko
knjigo leta 2001«. Gre za precej drzno oznako in zdi se, da
je to slutil tudi Žižek sam. V svojem predgovoru s pridržkom
pravi, da je knjiga sicer »po temeljni naravnanosti
filozofska«, da pa želi biti »najpoprej in predvsem
angažirana politična intervencija, ki se loteva perečega
vprašanja, kako lahko v času globalnega kapitalizma in
njegovega ideološkega dopolnila, liberalno-demokratičnega
multikulturalizma, na novo formuliramo levičarski,
antikapitalistični projekt.«
Temeljna filozofska naravnanost knjige
izhaja iz običajnih variacij citatov, sposojenih pri
Hitchcocku, Heglu, Lynchu in Butlerjevi in začinjenih s
psevdoznanstvenimi presojami o teoriji kaosa in kvantni
teoriji. Kar tu ni kratko malo šarlatanstvo, pa je vsaj
napihnjena banalnost. »Osnovna značilnost
dialektično-materialistične ontologije,« kot denimo piše v
knjigi, »je drobcena vrzel, ki za vselej loči dogodek 'na
sebi' od njegovega simbolnega naslova/registracije«. To
vrzel pa lahko »prepoznamo v različnih pojavnih oblikah, od
kvantne fizike pa vse do double take-a v klasičnih
hollywoodskih komedijah. To, s čimer imamo tu opravka, je –
rečeno heglovsko – drobcena vrzel med na sebi in za sebe
...«
To, s čimer imamo opravka pri Žižkovi
knjigi, pa lahko najbolje opredelimo z besedami filozofa
Harryja G. Frankfurta. Komur so pomembni zgolj citatni pomp,
kombinatorična presenečenja in moralno nastopaštvo, ta
proizvaja bullshit v najstrožjem pomenu besede. »Gre za
nezadostno upoštevanje resničnosti,« piše Frankfurt, »za
indiferentnost do vprašanja, kakšne so stvari v resnici – to
je zame bistvo bullshita.«[6]
Vsekakor je v Žižkovi knjigi govora o
resničnosti. Ta je, kar je zelo praktično, na strani
angažiranega subjekta, zapisanega »antikapitalističnemu
projektu«. Žižek celo govori o »dogodkih resnice«, do
katerih vodijo »avtentična dejanja« revolucionarnega
subjekta. Ampak kako je mogoče dogodke resnice z gotovostjo
ločiti od mnogih obžalovanja vrednih stvari, ki se sicer še
pripetijo? Bodimo pozorni na naslednjo grozljivo kazuistiko:
»Nacionalsocializem je bil psevdodogodek, oktobrska
revolucija pa avtentičen dogodek, saj je zadevala temelje
kapitalističnega reda in jih tudi resnično spodkopala;
nacionalsocializem je, nasprotno, izvedel psevdodogodek, da
bi tako rešil kapitalistični red. Strategija
nacionalsocializma je bila spreminjati stvari na tak način,
da so v svojih bistvenih temeljih lahko ostale
nespremenjene.«
To bi bilo pa zares tolažilno za
številne milijone umorjenih na obeh straneh: eni so umrli za
resnico, ki jo zdaj vsiljuje antikapitalizem; drugi pa si
lahko rečejo, da je bila njihova smrt zgolj psevdodogodek,
ne pa civilizacijski propad, zaradi katerega bi si morali
prihodnji rodovi razbijati glavo. Nacionalsocializem kot
rešilna sila kapitalističnega reda, kot strategija za
ohranitev razmer? Težko je verjeti, da bi ta teza lahko bila
mišljena resno, če samo pomislimo na vse ambiciozne,
dinamične in svet »v bistvenih temeljih« spreminjajoče
nacionalsocialistične projekte, kot so bili, denimo, načrt
Barbarossa, poboj Judov in totalna vojna.
Založba Suhrkamp je lahko opozoriti na
priznanje, s katerim se je Žižek v Nemčiji dokončno
uveljavil: leta 1999 je kot prvi prejel »ugledno
kulturološko raziskovalno nagrado zvezne dežele Severno
Porenje-Vestfalija« (iz Suhrkampove reklame). Nagrada je
zaenkrat ugledna predvsem zaradi znatne vsote, ki jo prejme
nagrajenec: Slavoj Žižek je dobil milijon nemških mark za
dveletno vodenje študijske skupine, posvečene temi
Antinomije postmodernega uma.
S prvimi rezultati je bilo občinstvo
seznanjeno februarja 2001 na konferenci essenskega
inštituta, ki jo je vodil Žižek. Prireditev je nosila naslov
Ali obstaja politika resnice – po Leninu? Kmalu je postalo
jasno, da tu vsekakor ne gre za resnico o Leninu. V
predhodno objavljenem prispevku je Žižek svet zmagovitega
»liberalnega kapitalizma« ponovno označil za »postpolitično«
dobo, zavezano »ideološkemu konsenzu«: »Njegovi temeljni
premisi sta sprejemanje globalnega kapitalizma kot edine
možne igre in liberalno-demokratičnega sistema kot dokončne,
optimalne politične organizacije družbe.« Proti tej
»liberalno-demokratični hegemoniji« in njenim »nenapisanim
prepovedim mišljenja« zdaj velja nastopiti.
In ob tem stopi v igro Lenin. Kajti
»Leninova politika,« beremo z začudenjem, »je resnično
nasprotje ne le pragmatizmu tretje poti, temveč tudi
marginalizirajoče se levičarski drži, ki jo je Lacan
imenoval le narcissisme de la chose perdue. V tem je bila
Leninova veličina, ko so boljševiki prevzeli oblast: v
nasprotju s histerično revolucionarno vnemo tistih, ki so
raje ostali v opoziciji in se tako izognili bremenu
odgovornosti, je heroično prevzel nalogo, da učinkovito vodi
državo in sprejme vse potrebne kompromise, prav tako pa tudi
neobhodne odločne ukrepe, s katerimi je želel zagotoviti, da
boljševiška oblast ne bo propadla.« Danes bi po Žižku morali
slediti Leninovemu velikemu zgledu in »v pogojih, kakršni
zdaj vladajo na svetu, ponoviti leninistično gesto, se pravi
dati pobudo za politični projekt, ki bo spodkopal totaliteto
globalnega liberalno-kapitalističnega svetovnega reda.«
»Leninistična gesta« – kako lepo je to
slišati! Zdi se, da Žižka žene brezpogojna želja po
verbalnem radikalizmu, tudi za ceno laži in izkrivljanja
zgodovinskih dogodkov. V tem je že nekaj moralno nizkega,
duhovno propadajočega. Če Žižka ob Leninu primemo za besedo,
potem tu ne gre za nič manj kot apologijo množičnega umora.
Žižek to seveda ve, saj vendar želi provocirati. Očitno pa
lahko računa na to, da nihče od njegovih kulturoloških
kolegov ne bo tako netakten, da bi njegovo koketiranje z
revolucionarnim nasiljem vzel resno in mu ugovarjal. Stroka,
ki zgolj nonšalantno skomigne ob takšnem kultu nasilja, ker
se je politično korektno maskiral kot kritika
»liberalno-kapitalističnega svetovnega reda«, se odreče sama
sebi.
Zakaj se nikomur ne zdi problematično,
če se široko sled krvi, ki jo je Lenin zapustil zgodovini,
brezbrižno razglasi za obžalovanja vreden rezultat s
heroizmom navdahnjenih, žal »neobhodnih odločnih ukrepov«?
Pobudnika in neusmiljenega spodbujevalca rdečega terorja naj
bi si po Žižku predstavljali kot predstavnika etike
odgovornosti, ki je znala »učinkovito voditi državo«? Če
človek pomisli na učinkovitost več kot deset tisoč usmrtitev
v zgolj dveh mesecih s terorjem zaznamovane jeseni 1918 – ki
jih je Lenin želel in tudi odobraval –, se ob obetih
uresničitve države neoleninistične »politike resnice«, po
kakršni hrepeni Žižek, vendarle zdrzne.
Na srečo bo vpliv tega političnega
projekta bržkone ostal omejen na blagoslovljene in oddaljene
kraje, kakršen je Saas-Fee. To je vsekakor mogoče domnevati
iz zaključka pravkar objavljene knjige Die Revolution steht
bevor. Dreizehn Versuche über Lenin (Pred nami je
revolucija. Trinajst poskusov o Leninu). »Obseg, v kakršnem
označevalec 'Lenin' ohranja subverzivno ostrino, je moč
zlahka prikazati,« zatrdi Žižek in v brezskrbni
cirkularnosti doda: »Označevalec 'Lenin' je tisti, ki vrsto
občih misli preobrazi v zasnutek resnično subverzivne
teorije.« Lenin je tu torej znak za subverzijo tiste
'hegemonije', ki jo predstavljajo – za Žižka očitno
zamenljive – zmerljivke, kot so liberalizem, demokracija,
tretja pot, kapitalizem, pragmatizem ali postpolitika. Brez
škode bi lahko namesto te kompleksne opredelitve preprosto
zapisali »obstoječe« ali – v drugi, kakopak prepovedani
jezikovni igri – »dejanskost«.
Kajti kot se razkrije na osrednjem mestu
njegovega velikega dela o filozofiji subjekta, ne gre tu za
nič manj kot to. »Pravo politično dejanje,« zapiše Žižek,
»izzove silo negativitete, ki uniči temelje naše biti.«
Temelji naše biti, sila negativitete – z čim manjšim
preprosto ni zadovoljen. Pri vsem tem hrumenju pa gre na
koncu vendarle predvsem za čisto preprosto, trmoglavo
zaverovanost v svoj lasten prav: »Če levičarja obtožijo, da
so njegovi sicer iskreni in dobronamerni predlogi v končni
posledici podlaga za stalinistični teror, bi se moral
poskusiti izogniti liberalni pasti ter obtožb ne bi smel
vzeti zares in se braniti tako, da se razglasi za nič
krivega. Nikakor. Liberalna demokracija ni naše dokončno
obzorje. Naj se sliši še tako neprijetno, grozljive izkušnje
s stalinističnim politterorjem nas ne smejo pripraviti do
odpovedi samemu načelu terorja, temveč – ravno nasprotno –
do tega, da vztrajno iščemo 'dobri teror'.«
Z 11. septembrom 2001 se je to dolgo
iskanje 'dobrega terorja' še celo nepričakovano srečno
sklenilo. »Odločilno sporočilo« napadov na New York, kot je
Žižek zapisal v svojem komentarju, »ni kakšno temeljito
ideološko stanje stvari«, temveč njihov travmatični učinek.
»Kaj natančno pa je bilo uničeno s tem napadom?« To
katastrofo, pravi Žižek, so pripravljale izmišljene
katastrofe v nekaterih hollywoodskih filmih, »tako da je
Ameriko na nek način doletelo prav to, o čemer je
fantazirala, in prav to je bilo resnično presenetljivo.« S
tem vdorom udejanjene fantazije v realnost se je po Žižku
uresničila »ameriška paranoidna fantazija v najčistejši
obliki«, namreč da je domnevna resničnost zgolj inscenacija,
kakor je bilo eksemplarično izpeljano v filmu The Truman
Show Petra Weira.
Žižek torej v 11. septembru vidi velik
ideološkokritičen projekt, ki končno razkrinka »ultimativno
resnico kapitalističnega utilitarističnega razduhovljenega
univerzuma« – »samo dematerializacijo 'realnega življenja',
njegov preobrat v grozljiv šov«. Hollywood je šifra za sklop
slepil, ki so ga Mohamed Ata in njegova tolpa razcefrali:
»Ne gre torej le za to, da Hollywood inscenira realno
življenje tako, kakor da je brez teže in inercije
materialnosti, temveč za to, da 'realno družbeno življenje'
v poznokapitalistični potrošniški družbi na nek način samo
po sebi nosi poteze inscenirane prevare in da se naši
bližnji v 'resničnem' življenju vedejo kot igralci in
statisti.«
Torej bi morali biti Mohamedu Ati in
njegovim soborcem hvaležni za medijskokritično miselno
spodbudo, ki so jo dali prebivalcem utilitarističnega
razduhovljenega univerzuma? Skoraj tri tisoč mrtvih sicer ni
malenkost. A spričo odločnosti, s kakršno so bili tu
sprejeti neobhodni odločni ukrepi, ki naj bi razkrinkali
inscenirano prevaro potrošniške družbe, se Slavoj Žižek ne
more povsem odpovedati občudovanju.
Med vsemi bedarijami, ki so se porodile
ob 11. septembru, je Žižkova medijskofilozofska razlaga
nedvomno vrhunski dosežek. Človek se počuti nekoliko
zbeganega ob komaj prikritem izpadu resentimentov do
zlobnega sveta utvare in šova, za katerega se na prvi pogled
zdi, da je temu možu vendarle zelo domač. Vprašamo se, kako
pravzaprav gre kult avtentičnega, resnico posredujočega
nasilja skupaj z narcistično izumetničenostjo Lacanovega
teoretskega jezika, z vsem tem teatrom okrog »metonimičnega
drsenja«, »prazne želje«, »simetrično-inverznega
kontrapunkta«. Morda pa je narobe, če v tem vidimo
protislovja in neskladja. Morda pa sta to v resnici dve
neločljivi pojavni obliki enega samega stanja zavesti;
teoretski narcis, ki vselej zgolj nasladno kroži okrog
lastnega izmikanja simbolnemu redu, sam prikliče na plano
apologeta nasilja, ki bi končno rad, da bi zares pokalo in
brizgalo.
Prevod A. N.
[1] Članek je bil izvirno objavljen v
reviji Merkur – Deutsche Zeitschrift für europäisches Denken
(let. 57, št. 646, februar 2003, str. 158–163), ki jo izdaja
Klett-Cotta iz Stuttgarta. /op. prev./
[2] Gre za prevod nemške besede
Kulturwissenschaften, ki se po vsebini deloma pokriva z našo
kulturologijo, v glavnem pa sledi vzoru ameriških cultural
studies oziroma cultural sciences. /op. prev./
[3] Slavoj Žižek: Was Sie schon immer
über Lacan wissen wollten und Hitchcock nie zu fragen
wagten. Frankfurt: Suhrkamp, 2002. Prav tako pri Suhrkampu
sta izšli tudi Die Tücke des Subjekts (2001) in Die
Revolution steht bevor. Dreizehn Versuche über Lenin (2002).
[4] Navajam izvirno slovensko besedilo z
domače strani Oddelka za filozofijo Univerze v Ljubljani
(www.ff.uni-lj.si/filo/osebje/zizek.htm), od katerega se
nemški prevod v Lauovem članku – kljub temu, da je označen
kot citat – nekoliko razlikuje. /op. prev./
[5] Gre za zvrst romana, razširjeno v
angleški in ameriški literaturi. Dogajanje v teh navadno
komično razpoloženih romanih je umeščeno v okolje kolidžev
ali univerz, protagonisti pa so v glavnem intelektualci s
svetovnonazorskimi, družbenimi, psihološkimi ali erotičnimi
težavami. /op. prev./
[6] Harry G. Frankfurt: On Bullshit, v:
The Importance of What We Care About. Cambridge University
Press, 1998.
|
