Fernando Pessoa

(alias Alvaro de Campos)
Pretok ur (odlomek)

22. majnika 1916

V svojem srcu nosim,
kakor v prepolnem kovčku, ki ga ni mogoče zapreti,
vse kraje, v katerih sem prebival,
vse pristane, v katere sem priplul,
vse pokrajine, ki sem jih videl skoz okna ali ladijske line
ali z gornjih krovov, zasanjan,
in vse to, česar je toliko, je malo v primerjavi s tistim, po čemer hrepenim.

Vplutje v Singapur, zgodaj zjutraj, zelena barva,
korala z Maldivov v vročem pretoku,
Macau ponoči ... Nenadoma se zbudim ...

Jat-lô-ô-ô-ô-ô-ô-ô-ô-ô ... Ghi ...
Vendar to odzvanja v meni z dna neke druge resničnosti ...
Severnoafriški lik kakor iz Zanzibarja na soncu ...
Dar es Salaam (izplutje je težko) ...

Majunga. Nosy Be, zelenje Madagaskarja ...
Neurja v okolici Guardafuja ...
In Rt dobrega upanja sijoč v jutranji zarji ...
In Capetown z Mizasto goro v ozadju ...

Potoval sem v več dežel, kakor sem v njih dospel ...
Videl sem več pokrajin, kakor jih je dosegel moj pogled ...
Izkusil sem več občutij od vseh občutij, ki sem jih občutil,
kajti več ko sem občutil, tem bolj sem si želel čutiti,
in življenje me je vselej bolelo, bilo vselej ubožno <pouco>, jaz pa nesrečen.

V določenih trenutkih dneva se spominjam vsega tega in to me navdaja z grozo,
premišljujem, kaj mi bo ostalo od tega življenja v drobcih, od tega vrhunca <auge>,
te ovinkaste ceste, tega avtomobila ob cesti, tega opozorila <aviso>,
tega spokojnega vrtinčenja <turbulencia tranquila> nasprotujočih si občutij,
te transfuzije, te neobstojnosti <insubsistencia>, tega burnega stekanja,
tega nespokoja <dessassossego> na dnu vseh kelihov,
te tesnobe na dnu vseh užitkov,
te vnaprejšnje prenasičenosti za ročajem vsake skodelice,
te nadležne igre s kartami med Rtom dobrega upanja in Kanarskimi otoki.

Ne vem, ali je zame življenja malo <pouco> ali nasprotno.
Ne vem, ali čutim preveč ali premalo, ne vem
ali mi manjka duhovna vestnost, oporna točka v razumevanju,
krvno sorodstvo s skrivnostjo stvari, presunjenost
ob dotikih, kri pod udarci, drhtenje ob hrumenju,
ali pa obstaja neka druga razlaga za to, lagodnejša in srečnejša.

Kakor koli že, bilo bi bolje, da bi se ne rodil,
kajti četudi je življenje vznemirljivo v vsakem trenutku,
zadaja bolečino, slabost, vreznine, odrgnine, škrtanje,
poraja željo, da kričiš, skačeš, okameniš, odideš
iz vseh hiš, vseh logik in vseh balkonov <sacada>,
da divje stopaš smrti naproti med drevesi in pozabljenjem,
med padci in nevarnostmi in odsotnostjo jutrišnjega dne,
in vse to bi moralo biti nekaj drugega, bolj podobnega tistemu, kar mislim,
kar mislim in čutim, ne da bi vedel, kaj je to, o življenje.

Prekrižam roke na mizi, polagam glavo na roke,
moral bi si želeti jokat, vendar ne znam izvabiti solz ...
Kolikor se že naprezam, da bi se razžalostil nad seboj, ne jočem,
duša se mi je razklala pod ukrivljenim kazalcem, ki se je dotika ...
Kaj bo z menoj? Kaj bo z menoj?

Z bičem so pregnali norca iz palače, brez razloga,
dvignili so berača s stopnice, kjer je padel.
Pretepli so zapuščenega otroka in mu iz rok iztrgali kruh.
O neizmerno trpljenje sveta, ki mu manjka delovanja ...
Tak dekadent, tak dekadent, tak dekadent <tao decadente>...
Dobro mi je šele ko poslušam glasbo, a niti tedaj ...
Osemnajststoletni vrtovi pred letom 89, kje ste, vi, ki vas želim na vsak način objokovat?

Kakor balzam, ki tolaži zgolj s tem, da pomislimo nanj kot balzam,
se polagoma spušča nocojšnji večer in večer vseh dni, enobarven.

Prižgali so svetilke, noč se spušča, življenje se menja <substitui-se>,
kakor koli, potrebno je živeti naprej.
Duša mi gori, kakor da je roka, telesno.
Vsem sem na poti in zaletavajo se vame.
Moja domačija na deželi,
med menoj in teboj je manj od enega vlaka, ene poštne kočije in odločitve, da odpotujem.
Tako ostajam, ostajam ... Jaz sem tisti, ki vselej želi oditi,
in vendar vedno ostane, vedno ostane, vedno ostane,
ostane vse do smrti, celo kadar odhaja, ostane, ostane, ostane ...

Stori me človečnega, o noč, stori me bratskega in pripravljenega pomagati <solicito>.
Samo človekoljubno je mogoče živeti.
Samo tako, da ljubiš človeka, dejanja, banalnost opravil,
samo tako – gorje meni! – samo tako je mogoče živeti.
Samo tako, o noč, in vendar jaz nikdar ne bom mogel biti tak!

Videl sem vse stvari, čudil sem se vsemu,
vendar je bilo vsega preveč ali premalo – sam ne vem, koliko – jaz pa sem trpel.
Doživel <viver> sem vsa čustva, vse misli, vse gibe <os gestos>,
in ostal tako žalosten, ko da sem jih želel vse doživeti, ne da bi to zmogel doseči <conseguisse>.

Ljubil in sovražil sem, kakor vsi ljudje <toda gente>,
vendar je bilo to za vse ljudi običajno in nagonsko,
za mene pa je bilo vselej izjema, presunjenost, ventil, krč:

Pridi, o noč, in me pomiri, pridi in me utopi vase.
O milosrčna <carinhosa> od Ondod <do Alem>, gospa neskončne žalosti,
zunanja bol Zemlje, tihi jok Sveta.
Blaga <suave> in starodavna mati negibnih <sem gesto> čustev,
starejša sestra, deviška in žalostna, idej brez sosledja,
zaročenka v nenehnem pričakovanju naših nepopolnih namer,
vselej zapuščena smer naše usode,
naša poganska negotovost brez radosti,

naša krščanska slabost brez vere,
naš usnuli <inerte> budizem, brez ljubezni do stvari in zamaknjenj,
naša vročica, naša bledica, naša nestrpnost slabotnih,
naše življenje, o mati, naše izgubljeno življenje ...

Ne znam čutiti, ne znam biti človeški, sobivati <conviver>
iz globin <de dentro> žalostne duše z ljudmi, svojimi brati na zemlji.
Ne znam biti koristen niti čuteč, biti dejaven, biti vsakdanji, jasen,
imeti mesto v življenju, imeti usodo med ljudmi,
imeti delo, moč, željo, vrt,
razlog za počitek, potrebo po razvedrilu,
kakšno stvar, ki bi se mi zgodila povsem naravno.

Zato mi bodi materinska, o noč spokojna ...
Ti, ki jemlješ svet svetu, ti, ki si mir <paz>,
ti, ki ne obstajaš, ki si zgolj odsotnost svetlobe,
ti, ki nisi stvar, kraj, bitnost, življenje,
Penelopa s prtom, jutri razparanim, s tvojo temo,
neresnična Kirka vročic, tesnob brez razloga,
pridi k meni, o noč, podaj mi roke
in bodi svežina in tolažba, o noč, na mojem čelu ...

Ti, ki je tvoje prihajanje tako blago <suave>, da se zdi oddaljevanje,
ki tvoja plima in oseka teme, kadar diha mesec,
nosita valove umrle nežnosti <carinho>, hlad morskega sna,
vetrce domnevnih pokrajin za našo čezmerno tesnobo ...
Ti, bledična <palidamente>, ti, žalobna, ti, pretočna <liquidamente>,
dehtenje po smrti med cvetlicami, dih vročice na obalah,
ti, kraljica, ti, graščakinja, ti, bleda <palida> žena, pridi ...

Čutiti <sentir> vse na vse načine,
živeti vse z vseh strani,
biti ista stvar na vse mogoče načine istočasno,
v sebi uresničiti vso človečnost vseh trenutkov
v enem samem trenutku, razpršeno, razsipno, popolno in daljno ...

Vselej želim biti <quero ser> tisto, kar vzljubim <simpatizo>,
in vselej se preobrazim, prej ali slej,

v tisto, kar vzljubim, naj bo to kamen ali hrepenenje,
cvet ali odmišljena ideja,
množica ali način pojmovanja <compreender> Boga.
In vzljubim vse, živim od vsega v vsem.

Ugajajo mi močnejši <superiores> ljudje, ker so močnejši,
in ugajajo mi šibkejši <inferiores> ljudje, ker so prav tako močnejši,
kajti (čeprav je) biti šibkejši različno od biti močnejši,
je stopnja večje moči <superiodade> pogojena z določenimi okoliščinami pogleda.
Nekatere ljudi vzljubim zaradi kakovosti značaja,
druge spet vzljubim zavoljo pomanjkanja istih kakovosti,
nekatere pa vzljubim (preprosto) zato, ker jih vzljubim,
in obstajajo povsem organski trenutku, v katerih nastopajo <esses> vsi ljudje.
Da, kolikor sem neomejeni kralj svoje naklonjenosti <simpatia>,
je dovolj, da ona obstaja, da bi imela razlog svojega bivanja.
Pritiskam na svoje poljoče prsi, v ganljivem <comovido> objemu
(v istem ganljivem objemu)
človeka, ki daje svojo srajco ubogemu, ki ga ne pozna,
vojaku, ki umira za svojo domovina, ne da bi vedel, kaj je domovina,
in morilca matere, bratomorilca, krvoskrunca, posiljevalca otrok,
cestnega tatu, morskega roparja,
žeparja, senco, ki preži na ulicah –
vsi so moja najdražja ljubezen <amante> vsaj enkrat v življenju.

Poljubljam na usta vse vlačuge,
poljubljam na oči vse zvodnike <soteneurs>,
moja nedejavnost leži na dnu <aos pes> vseh umorov
in moje špansko ogrinjalo zakriva pobeg <retirada> vsem tatovom.
Vse je razlog biti <de ser> mojega življenja.
( ... )

Prevedel Boris Šinigoj

Opombe
Singapur: veliko pristaniško mesto istoimenske otoške države na jugu Malajskega polotoka, ekonomsko središče jugovzhodne Azije.
Maldivsko otočje v Indijskem oceanu jugozahodno od Šrilanke sestoji iz več kot tisoč (le dvesto poseljenih) majhnih koralnih otokov, nastalih na potopljeni gorski verigi ugaslih ognjenikov.
Macau: nekdaj portugalsko obmorsko kolonialno ozemlje s pomembnim pristaniščem na jugu Kitajske, ki se je leta 1999 vrnilo pod kitajsko oblast; podobno kot dve leti prej bivša sosednja britanska kolonija Honkong.
Zanzibar: otok z istoimenskim pristaniščem ob vzhodni afriški obali, ki pripada Tanzaniji.

Dar es Salaam: veliko pristanišče v Tanzaniji, ki leži nasproti Zanzibarja.
Majunga: pristanišče na severozahodni obali Madagaskarja, ki se imenuje tudi Mahajanga.
Nosy Be: pristanišče na severu Madagaskarja.
Capetown: glavno zakonodajno in pristaniško mesto Južne Afrike, ki leži v bližini Rta dobrega upanja.
Mizasta gora (angl. Table Mountain) je svoje ime dobila po ravnem ovršju in pobočjih, ki spominjajo na nagubano tkanino prta.