|
Boris Šinigoj
Spodbuda k filozofiji
Prolegomena
Ich bin nun überzeugt, daß der
höchste Akt der Vernunft, der, indem sie alle Ideen umfaßt,
ein ästhetischer Akt ist und daß Wahrheit und Güte nur in
der Schönheit verschwistert sind. Der Philosoph muß
ebensoviel ästhetische Kraft besitzen als der Dichter. Die
Menschen ohne ästhetischen Sinn sind unsere
Buchstabenphilosophen. Die Philosophie des Geistes ist eine
ästhetische Philosophie.
Prepričan sem torej, da je najvišje
dejanje uma tisto, v katerem so zaobjete vse ideje, in to je
estetsko dejanje, in da sta Resnica in Dobrost sestri samo v
Lepoti. Filozof mora imeti prav toliko estetske moči kot
pesnik. Ljudje brez estetskega smisla so naši črkovni
filozofi. Filozofija duha je estetska filozofija.
G. W. F. Hegel[1]
Ali učitelji filozofije v svojem srcu in
v srcih svojih učencev zmoremo prebuditi posluh za resnična
vprašanja, kakršna so ne tako davno po Platonovem in
Kantovem zgledu tvegali trije mladostni prijatelji iz
tübingenskih šolskih klopi? Imam dovolj srčnosti za drzen
vzlet duha, ki od nekdaj druži filozofa in pesnika, spomnimo
se le uvodnih stihov Parmenidove pesnitve ali vedrega
vzklika na smrt čakajočega Sokrata o filozofiji kot največji
umetnosti muz?[2] Smo tedaj filozofijo pripravljen vzeti
zares in jo živeti kot vajo v umiranju sebi in slabi
neskončnosti sveta, kakor je to za Sokratom ob zatonu svoje
dobe s stihi na ustnicah izpričal rimski patricij Boetij,[3]
da o ekstatični ljubezni srednjeveških mistikov in drugih
izvoljencev do svojega nesmrtnega Ljubega iz ponižnosti in
nevpeljanosti raje molčim?[4]
Bojim se, da se taki vzgoji, ki bi v
mladih dušah pognala čudovite pomladne cvetove duhovno
prebujenega življenja,[5] v našem nevzgojenem času
približamo le redko in najmanj v kaki za to poklicani
ustanovi. Sumničavi do duhovnega izročila se raje zapletamo
v odmišljena in poljubna enodnevna razpravljanja, medtem ko
nas prvinskost življenja nezadržno odnaša v neznano, novim
vekovom naproti ... [6]
Mar je potem čudno, da danes filozofija
komaj zmore nagovoriti mladega človeka? Mu posredovati
predokus neslutene Lepote, kolikor globoko v sebi še hrani
skriti zaklad: dovzetnost za njen smisel, ki je obenem
smisel Dobrega in Resničnega? Je v svetu naraščajočega
koristoljubja sploh mogoče izkopati ta nekoristni zaklad in
po Sokratovem vzoru zastaviti zanj svoje življenje? Ali pa z
iskrenim priznanjem lastne nevednosti vsaj pokazati nanj kot
na plemeniti sad potrpljive vzgoje in nesebične ljubezni do
resnice?
Zdi se, da tudi na tako odkritosrčen in
ranljiv bivanjski patos nihče med nami ni več pripravljen.
Raje ga z varne razdalje in z lažno akademsko držo
"subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve", vzvišeno
motrimo kot razsvetljenemu učiteljskemu umu neprimerno
razčustvovanost, ki ostaja v najboljšem primeru kuriozum
zgodovinskega spomina.
In vendar pod usedlinami tega spomina še
utriplje živo srce in vzplamteva novo upanje. Upanje, da si
filozofski eros in njegova muza spet podata roko v srčnem
vzletu zaljubljenca v modrost, ki ne želi več razpravljati o
črki, ampak vzleteti kakor "pero na Kraljevem dihu"[7] in
pri tem tvegati tudi norost iz ljubezni do Resničnega. Mar
ni le tako mogoče upati, da kdaj tudi sami dosežemo
vzgojenost srca, da bi naposled nesmrtno zaljubljeni "umrli
od poljuba"[8] in se znova rodili od zgoraj, iz oživljajočih
plamenov duha?
Napočil je čas za novo srečanje
življenja in filozofije, pesništva in filologije, glasbe in
filokalije, za oživitev resnične filozofije duha.
Prizadevanje v tej smeri je odkrita namera pričujočega
pisanja, ki ne želi biti poduk v znamenju črke, ampak
iskrena duhovna spodbuda k ljubezni do modrosti. Priznam, da
se spričo nedosežne veličine sorodnih podvigov, ki segajo od
Platonovih sokratskih dialogov do Hölderlinovih pisem
Diotimi in Solovjovovih srečanj s Sofijo, s tesnobo zavedam
svoje začetne nebogljenosti in nerodnega jecljanja. Vendar
srčno upam in prosim Vsevišnjega, da po nesebični ljubezni
do modrosti in pričevanju drugih zaljubljencev kljub lastni
nevrednosti prejmem v dediščino in nadaljnje posredovanje
vsaj skromen delež na resnični filozofiji, posredovani po
nesmrtnem Logosu, ki domuje onkraj vekov.[9] Od ondod namreč
ne izvira le skrivnostna intuicija resnice, ki vselej
vznemirja rahločutne duše, ampak vanje milostno pronica tudi
studenec upanja, ki nikdar ne presahne.
A. Kaj je filozofija?
1) Skok v ljubezensko pustolovščino
Ah, quem sabe, quem sabe,
Se não parti outrora, antes de mim,
Dum cais; se não deixe, navio ao sol
Oblíquo da madrugada,
Uma outra especie de pôrto?
Ah, kdo ve, kdo ve,
če nisem nekoč pred samim seboj
že odpotoval z nekega nabrežja; če nisem
z ladjo v poševnem jutranjem soncu
odplul iz nekega drugačnega pristana?
Fernando Pessoa[10]
S teboj, draga neznanka, in teboj, dragi
neznanec, želim deliti teh nekaj krhkih, a skrbno izbranih
filozofskih drobtinic, to skromno popotnico, ki se, priznam,
skriva za nekoliko neskromnim naslovom. Kajti tudi sam bom
šele danes odrinil na globoko, potem ko sem zaradi
neizkušenosti dolgo odlašal z odplutjem neznanemu Nabrežju
naproti, se v zvezdnatih nočeh uril v prepoznavanju smeri
neba in v razviharjenih dneh preizkušal moč valov, da bi
vaju tako bolje pripravljen povabil na tvegano plovbo, ki je
pred nami. Zato teh drobtinic ne namenjam le vama, ampak
želim v vajini družbi z njimi in po njih tudi sam kot učenec
oditi na pot spreobrnjenja od lastne neresnice k resnici[11]
in z jutranjo zarjo odpluti obalam resnične filozofije
naproti.
Srčno upam, da vaju med plovbo ne bom
razočaral in da se bomo srečno izognili vsem vrtincem in
čerem, vendar vaju nočem zapeljevati z neuresničljivimi
obljubami. Kakor vama ne morem odvzeti tesnobnega hrepenenja
mladosti[12] niti pomiriti trepetajoče duše, ki celo na dnu
samoljubja neutolažljivo koprni po ljubezni do Drugega,[13]
tako tudi ne morem udomačiti kipečih valov, ki se bijejo s
prepadnimi stenami neznanih bregov ali vrtinčijo sredi težko
prehodnih morskih ožin niti ublažiti drznega skoka v
ljubezensko pustolovščino, ki nas kliče na pot. Želim vaju
le osrčiti v tveganju, ki se skriva v srčiki vsake resnične
pustolovščine, okrepiti v medsebojnem zaupanju, spodbuditi k
stanovitnosti in oborožiti za duhovno borbo z vrtinci
življenja. Zato vaju lahko le iskreno, s priprošnjo Vitezu
nebes, ki so mu pokorni vetrovi in morje, in z vsem
spoštovanjem vajine svobodne odločitve, preprosto povabim na
smelo plovbo v deželo prvobitnega čudenja, na drzen vzlet
duha onkraj obzorij včerajšnjega dne, na neskončno potovanje
na konec viharne noči ...
Ne vem, kaj vaju je privedlo na prag
iskanja, na ta z jutranjim svitom obsijani krov, ki nas že
počasi nezadržno odnaša na odprto morje, kjer se nekje daleč
onkraj obzorja skriva poslednja obala našega iskanja. Morda
hrepenenje po srečanju sorodnih duš? Otroška iskra
neskaljene vedoželjnosti? Očaranost z osupljivo lepoto
ozarjenega jutranjega neba? Nezavedni vzgib v večnost
zaljubljenega srca? Ali pa tiha, nevsiljiva intuicija
skritega obličja resnice? Najsi je v ozadju tudi kak
drugačen, morda povsem banalen vzrok ali nagib, pri vsem
tveganju, ki ga rade volje vzamem nase, vnaprej zaupam, da
se nismo znašli skupaj po golem naključju. Verjamem, da smo
tokrat resnično povabljeni na pot, ki jo zarisuje sijoče
drhtenje vzhajajočega sonca na valujoči morski gladini,
odsev Edinega, ki v srcu pravega zaljubljenca "nikdar ne
zaide".[14]
Brez vnaprejšnjega zaupanja namreč ni
mogoče storiti niti veslaja po tej svetlikajoči se poti, ki
se izgublja v plamtečem očesu na robu obzorja, ne da bi
omahnili v vrtinčasta brezna, ki zamolklo tonejo obakraj
premčevega loma valov. Le tako se lahko upravičeno nadejamo,
da v svojem srcu ponovno odkrijemo skrivni prehod, tvegano,
a rešilno morsko ožino med Skilo nezaupanja in Haribdo
dvoma, ki vodi iz prometejskih okovov včerajšnjega dne v
osvobajajoči patos podarjajoče se ljubezni jutrišnjega dne.
Kajti šele iz takega zaupanja, ki zmore tudi v oddaljenih
pričevanjih duhovnega izročila zaslutiti žarek večne
resnice, lahko v naših srcih vzplamti tisti neugasljivi
plamen iskrenega prijateljstva in ljubezni, ki so ga Grki
imenovali φιλια[15] in se skriva v prvem delu imena
filozofija. Vendar mora ta plamen po začetnem navdušenju v
nas rasti in se krepiti, dokler ne bomo pripravljeni tvegati
lastne norosti iz ljubezni do resnične modrosti. Ta namreč s
svojim grškim izrazom kot božanska σοφια filozofiji ne
naklanja le drugega dela njenega imena,[16] ampak tudi njen
lastni cilj,[17] po katerem se vanjo zaljubljenem srcu
razkriva in udejanja resnica sama.
Ali kakor nam o skritem dogajanju
znotraj tako zaljubljenega srca kot o skrivnostni
premostitvi zadnjega vrtinčastega brezna naše življenjske
pustolovščine in nenadejanem razkritju njenega poslednjega
cilja z daljnega lizbonskega nabrežja zanosno poje osamljeni
luzitanski Orfej na pomolu prejšnjega stoletja:
Ah, que essencialidade de mistério e
sentido parados
Em divino êxtase revelador
As horas côr de silêncios e angústias
Não é ponte entre qualquer cais e O Cais!
Ah, kateri bitnostni trenutek
skrivnosti in smisla
zajet v božanskem zanosu razodetja
v urah, ko je srce polno tišine in tesnobe,
ni most med katerim koli nabrežjem in Nabrežjem!
Morda prav v tem norem zaupanju v
nevidno in nerazpoložljivo vez, ki v duhu povezuje vsakogar
od nas z njegovo resnično Domovino, sleherno nabrežje z
Nabrežjem, odkrijemo prvo sled odgovora na vprašanje, kaj
resnično je filozofija.
7) Nesrečna zavest: vznik potrebe po
filozofiji
Yo no soy yo.
Soy este que va a mi lado sin yo verlo;
que, a veces, voy a ver,
y que, a veces, olvido.
El que calla, sereno, cuando hablo,
el que perdona, dulce, cuando odio ...
Jaz nisem jaz.
Sem tisti, ki gre ob moji strani, ne da bi ga videl;
ki ga včasih zagledam
in ki nanj včasih pozabim.
Tisti, ki molči, spokojen, ko govorim,
tisti, ki odpušča, mil, kadar sovražim ...
Juan Ramón Jiménez[18]
Sta že kdaj pomislila, kako žalostno je
videti nebo duše, ki ga križajo prebliski padajočih zvezd
nesrečne zavesti? Duša tedaj zdihuje po rešilnem, a zdi se,
kakor da so vsi njeni klici in prošnje zaman. Njeno duhovno
zorenje prekine ostra bolečina, ki se zareže globoko v
občutljivo tkivo zavesti. Bolečina, ki je porojena iz lastne
razdvojenosti v dojemanju sebe, drugih in sveta. V dušo se
priplazi oporekanje sami sebi, ki narašča do vrelišča,
dokler se njena nesrečna zavest iz obupa nerazrešljivo ne
spoprime s samo seboj. Takrat se izgublja v borbi svojih
delov, ki se neusmiljeno borijo za prvenstvo, ne vedoč, da
je zanje vsaka zmaga nad sovražnikom v resnici poraz in
vsako zedinjenje v resnici razdor. Globoko v sebi namreč
ostaja neutolažljivo nesrečna, saj se same sebe vse bolj
zaveda "kot podvojenega, le oporekavega bitja."[19]
Utrujena od notranjega boja se taka duša
navsezadnje z nostalgijo spomni davno minulega časa, ko je
njej sorodne razžarjala ena sama nedeljiva ljubezen,
posvečena božanski modrosti. Pojmovna nasprotja kot so duh
in snov, duša in telo, vera in razum, svoboda in nujnost, um
in čutnost, razumnost in narava, subjektivnost in
objektivnost, ki s svojo nespravljivostjo zdaj tako mučijo
njeno razcepljeno zavest, so bila tedaj življenjsko
presežena v čudoviti duhovni rasti, zatapljanju v poslednje
skrivnosti in v spokojnem sožitju z božansko enobitnostjo
vsega. O, kako rada bi tudi sama užila sadove te nesmrtne
ljubezni, ki je nekoč celila najgloblje duševne rane in
utolažila najnesrečnejše. Zato v neizmernem hrepenenju po
rešilnem zbere zadnje moči, da se dvigne v le umu dostopne
višave in potrka na dveri oživljajočega duha, naj ji vendar
pomaga v dejanskosti samega življenja znova zediniti davno
razedinjeno ...
Po tenkočutnem uvidu mladega Hegla je
prišlo dolga stoletja po edinstvenem grškem začetku prav
zaradi tako nesrečno razcepljene zavesti do neutolažljive
potrebe po filozofiji.[20] V življenju ljudi je namreč
povsem umanjkala moč zedinjenja, ki bi jo v svet posedle
objektivnosti lahko vnesla edino ljubezen, ljubezen do
modrosti. Zvesti častilec nočnega vzleta Minervine sove je
to najgloblje izpričal v zgodnjem spisu, ki ga je posvetil
razliki med filozofskima sestavoma najprodornejših mislecev
svojega časa, Fichteja in Schellinga:
Entzweiung ist der Quelle des
Bedürfnisses der Philosophie ... Wenn die Macht der
Vereinigung aus dem Leben der Menschen verschwindet und die
Gegensätze ihre lebendige Beziehung und Wechselwirkung
verloren haben und Selbständigkeit gewinnen, entsteht das
Bedürfnis der Philosophie.
Razdvojitev je izvir potrebe po
filozofiji ... Ko je moč zedinjenja izginila iz življenja
ljudi in so nasprotja izgubila svoj živ odnos in vzajemno
učinkovanje in postala samostojna, je nastala potreba po
filozofiji.[21]
Večja ko je bila razdeljenost organske
celote v neskončnem razvijanju pojmovnih razlikovanj in
izpeljevanju odmišljenih kategorij, bolj si je duša želela,
da se reši iz nezadržnega pogrezanja v neživljenjsko togost
sestava in ohrani pri življenju vsaj svoje duhovno počelo.
Kajti boleče očitno je spoznala: "Kolikor trdnejša in
sijajnejša je zgradba razuma, toliko nemirnejša je težnja
življenja, ki je vanjo ujeto kot del, da iz nje pobegne ven,
v svobodo."[22] Tedaj je v temni noči duše spet vzžarela
iskra upanja in ji pognala kri po žilah, da se je njena
razdvojena zavest iz svoje nesrečne otopelosti prebudila v
nov življenjski zagon. V drzni slutnji prihajajoče rešitve
se je kakor v budnem snu, ki je bolj sanjski od najbolj
norih sanj in resničnejši od najbolj otipljive resničnosti,
spomnila kipečega zanosa, s katerim se je opijala v
mladosti: "Alfa in Omega celotne filozofije je svoboda."[23]
Tedaj je vzšla kakor zvezda danica na krilih jutranje zarje,
ki je razjasnila žalostno nebo nesrečne zavesti in njeno
notranjost je napolnilo kipenje duhovnega zorenja. Kipenje,
ki utira "izhod onkraj meja razcepljene zavesti k
nadzavesti, izhod iz vladavine nujnosti, iz sveta, v katerem
vladajo vzročne vezi, k svobodi in vezi, ki temelji na
ljubezni."[24] Kipenje, ki bo, tako vsaj upam in verjamem,
vrelo v duši, dokler je duhovno zorenje ne bo resnično
poglobilo v ljubezni in z njeno osvobajajočo vezjo ob koncu
časov premagalo vsake razdeljenosti in vsakršnega zla in
utolažilo vsake nesrečne zavesti ter je s preobražajočo
obnovo njenega uma osvobodilo za resnico.
Da pa bi ne zašli iz začetne smeri in v
prenagljeni vnemi ne nasedli na nesrečnih čereh razdvojenega
mišljenja, povežimo to lepo upanje s spominom na izvorno
intuicijo prvih zaljubljencev v modrost. Kajti na začetnih
koordinatah naše plovbe nas prav ti s prvobitno bližino
skrivnostnemu Smislu bolj usposabljajo za duhovno edinost
onkraj sleherne razdeljenosti in z izvornih patosom čudenja
bolj preroško usmerjajo k obalam resnične filozofije od
včerajšnje, iz bolečine nesrečne zavesti porojene
filozofije. Zato se bomo v nadaljevanju naše plovbe raje
znova ozrli k samotnim nabrežjem zgodnjega grštva, čeprav se
zdi, da je daljni odjek izvornega čudenja dosegel tudi
prvega misleca včerajšnje razsvetljene dobe, Immanuela
Kanta.
Ob sklepnem presojanju nravstvenih
vsebin praktičnega uma je namreč ta veliki Heglov predhodnik
strnil svoje misli v nekakšno duhovno oporoko, ki ni le
dobrodošla dediščina mnogih nesrečno zaljubljenih v modrost,
ampak tudi nepogrešljiva popotnica za vsakogar, čigar duša
se odpravlja na tvegano pot iskanja:
Zwei Dinge erfüllen das Gemüt mit
immer neuer und zunehmender Bewunderung und Ehrfurcht, je
öfter und anhaltender sich das Nachdenken damit beschäftigt:
Der bestirnte Himmel über mir, und das moralische Gesetz in
mir.
Dve stvari navdajata dušo z vselej
novim in naraščajočim občudovanjem in strahospoštovanjem,
čim pogosteje in vztrajneje se mišljenje z njima ukvarja:
zvezdnato nebo nad menoj in nravna postava v meni.[25]
Vendar se zdi, da kritični mislec iz
Köningsberga z njo ni toliko izpričal same prvinskosti
čudenja, iz katerega se kot iz enotnega vrelca filozofija
šele poraja, kolikor iskreno občudovanje, ki je bilo
nasledek treznega in preudarnega samopremisleka ob koncu
dolge in plodne modroslovne poti. Vrhu tega priostrena misel
Kantovih treh slovitih Presoj[26] zaradi svoje sestavotvorne
razvejanosti vsej kopernikanski drznosti in zaobrnjenosti
navkljub prav malo spominja na preroška izrekanja prvih
zaljubljencev v modrost ali na tvegane spuste srednjeveških
mistikov v brezdanja brezna duše ...
Videti je, da kljub Kantovemu srčnemu
preboju v območje "večnih vsebin uma" in Heglovemu
dinamičnemu posredovanju med njimi, dejansko ne prvi ne
drugi nista zmogla resničnega duhovnega preloma s
sestavotvornimi težnjami nesrečne zavesti včerajšnjega
razsvetljenega veka. Ta podvig bo moral še počakati na
svojega junaka. Pot do njega pa so mu začeli nesebično
utirati mnogi drugi vitezi duha: v vesoljne vekove zazrti
pozni Schelling, z religioznim erosom navdihnjeni von
Baader, temačni mislec vesoljne pravolje Schopenhauer,
bojeviti oznanjevalec nadčloveka Nietzsche, rahločutni
motrilec tesnobe Kierkegaard, sočutni iskalec rešitve
nesrečnih in izgubljenih Dostojevski, neustrašni branilec
pravičnosti Tolstoj ...
Naposled se podviga morda nihče ni lotil
bolj srčno kakor mladi Wittgenstein, skromni iskalec in
zaljubljenec v lepoto glasbe in aeronavtike iz časa
dunajskega fin de siècla.[27] Ko je po mističnem uzrtju na
vrhuncu mladeniškega navdušenja nad simbolno logiko tvegal
desetletni molk, je namreč z lastnim zgledom utrl pot daleč
onkraj vseh predhodnih poskusov zaobrnitve od splošnih in
odmišljenih vprašanj uma h konkretnim bivanjskim vprašanjem
nesrečne zavesti, ki neutolažljivo trpi zavoljo svoje
neodrešenosti v padlem in razdvojenem svetu.
Sicer tudi drugim ni bilo tuje tveganje,
pa naj je šlo za vprašanje življenja in smrti v svetovni
vojni vihri ali za neprizanesljivo samoprevpraševanje na
robu umljivega. Vendar je Dunajčanov koreniti prelom z
logičnim ustrojem mišljenja v znamenju molka za nas v tem
trenutku dragocenejši od drugih. Kajti s tem, ko je pogumno
sprejel povsem nepričakovan sklepni uvid svojih
logično-filozofskih raziskav, je izpričal globljo zvestobo
resnici od motrenja vesoljnih vekov, bivanjskega erosa,
tesnobe, trpljenja ali pravičnosti bližnjih predhodnikov.
Čeprav je sprva položil vse svoje upe v simbolno logiko kot
osnovno orodje filozofskih raziskav, je naposled zmogel
priznati njene meje in se na samem robu mišljenja in
izrekanja odpreti Neizrekljivemu. Tedaj ni pomišljal vseh
stavkov, v katere je poprej strnil svoje misli, spoznati za
nesmiselne in jih odvreči kakor nekoristno lestev po
opravljenem vzponu.[28] Preden pa je umolknil v skrivnostni
tišini, ki se izteza onstran sleherne logike jezika,
mišljenja in sveta, je z globokim čudenjem dostojno izpričal
dotik Neizrekljivega, ne da bi pri tem oskrunil Skrivnost:
Nicht wie die Welt ist, ist
das Mystische, sondern daß sie ist.
Ni mistično to, kako je svet,
ampak da je.[29]
Vem, rekla bosta, le kako naj se sama
zatopiva v tako globoko čudenje? Priznam, da kaj takega
nikomur od nas ni lahko podoživeti, še manj izkusiti, saj
enkratnosti doživetja preprosto ni mogoče ne načrtovati ne
izsiliti. A morda s pomočjo drobne anekdote o izumitelju
brezžične telegrafije Marconiju zaznamo vsaj predokus tega
čudenja. Ko sta nekoč s prijateljem pozno v noč zavzeto
reševala zadnje tehnične zadrege nove telegrafske naprave,
je Marconi nenadoma obstal in vzkliknil: "Ampak nečesa pri
vsem tem še vedno ne razumem." "Česa vendar, saj si genij na
svojem področju?", ga je začudeno vprašal prijatelj. "Tega,
kako je mogoče, da vse to deluje", mu je z izrazom globokega
čudenja na obrazu odvrnil sloviti izumitelj.
Žal se zgodba s tem še ne konča. Vdor
čudenje vzbujajoče prvinskosti v območje vase zazrtega uma
je v tistem času mnogo usodneje zaznamoval brodolom
titanskega čezoceanskega parnika, ki je na svoji prvi
odisejadi prek Atlantika trčil v plavajočo ledeno goro in
tragično potonil. Njegova nesreča ni vzbudila le sočutja z
brodolomci, ampak tudi osuplost in dvom v samogotovost
včerajšnje znanosti in tehnike, ki v svoji prepričanosti
vase kljub bolestnim krikom nesrečne zavesti še vedno radi
nerazumno tajita nebogljenost razuma glede poslednjih
vprašanj. Na krovu so namreč med drugimi dosežki sodobne
tehnike uporabljali tudi najnovejše Marconijeve telegrafske
aparate za zvezo na daljavo, a ko se je parnik sredi noči
nenadoma znašel v ledenem objemu prvin, brez pravega upanja
na rešitev ...
8) Drevo življenja in drevo
filozofije
Grau, teurer Freund, ist alle Theorie
Und grün des Lebens goldner Baum.
Dragi prijatelj, vsa teorija je siva
in zlato drevo življenja je zeleno.
J. W. Goethe[30]
Draga prijatelja, zdaj ko smo v duši
ujeli utrinek večnosti in se za trenutek potopili v
oživljajoči vrelec čudenja, da si povrnemo mladostno
enovitost mišljenja, moramo počasi izplavati ven in naprej v
svobodo, onkraj razdeljenosti nesrečne zavesti in njene
bolesti. V tem skrivnostnem sobivanju različnih svetov, ko
se v nas prepletajo otožni vetrovi iz davnine z mladostnimi
viharji jutrišnjega dne, počasi okušamo prve sadove plovbe.
Vendar ne smemo pozabiti, da imajo ti šele predokus resnične
filozofije, ki nas je poklicala na pot, da bi z naklonjenimi
vetrovi srečno dopluli do njenih nabrežij za robom obzorja.
V čudovite kraje, kjer zvezde ponoči svetleje žarijo in
mesečina nežno srebri usnule livade, kjer sonce razžarja
večno mlade duše in rosa z nebes opojno zlati spokojna
jutra. Zato se z Okeanovim sinom Tavmantom, ki je nedvomno
domač z vsemi nevarnostmi in čudesi na morskih brezpotjih,
in z njegovo hčerko Iris, ki srčno zaljubljenim podeljuje
božanski navdih, pogumno prepustimo južnemu vetru. Morda nas
ponese k rajskim otokom, kjer skrito očem dvomljivcev in
prezgodaj odraslih v varnem zavetju drevesa življenja raste
drevo filozofije.
Naj nas pri tem poleg Platonovih misli
usmerjajo in vodijo sveti izreki izvoljenih, ki so bili
posvečeni v skrivnost božanske modrosti. Že Platon je namreč
verjel, da
nismo zemeljska rastlina, ampak
nebeška ... kajti od ondod, od koder je duša najprej
nastala, Božanstvo obesi glavo in našo korenino ter zravna
vse telo.[31]
Po njem torej človeška duša s svojim
vrhom korenini v nebu in raste iz njega kot nebeška bilka.
Vendar nas v luči starozavezne Mojzesove pripovedi o
stvarjenju sveta še globlje usmerja modri Salomon z videnjem
rajskega drevesa življenja kot "upanja, ki prihaja".[32]
Kajti z njim lahko v drevesu življenja naposled prepoznamo
podobo večne modrosti, ki ji listje ne bo nikdar ovenelo in
ji sadov ne bo nikoli zmanjkalo, temveč bo vsak mesec rodila
nov sad, ki bo za nesmrtno jed in njeno listje za
zdravilo.[33] Voda, ki jo napaja, je namreč živi studenec,
ki venomer teče iz neusahljivega izvirka resnice. A bodimo
previdni, da mladike ljubezni do resnične modrosti, ki
poganja v okrilju drevesa življenja, ne zamenjamo z nekim
drugim drevesom, ki je v začetku časov tako usodno
zaznamovalo človeka.
Saj se spomnita "drevesa spoznanja
dobrega in hudega", od katerega je bilo prvemu možu in ženi
v rajskem vrtu prepovedano jesti sad, da bi se ne prevzela,
pa ju je k temu zapeljala pogubna skušnjava, da "bi postala
kakor Bog".[34] Mojzesova pripoved o izvirnem grehu, nam
torej govori, da je človekovo hrepenenje po vedno višjem
spoznanju dobro le, če se človek pri tem ne prevzame in ne
"skuša oddaljiti od Stvarnika".[35] Podobno tudi Platon s
Homerjem svari pred tem, da bi se človek v ljubezni do
modrosti tako prevzel, da bi hotel namesto posredovanja
skromnih namigov s pisanjem razkriti vso resnico, saj bi mu
tedaj pameti ne odvzeli bogovi, ampak bi se pogubil sam
zavoljo umrljivih ljudi.[36]
Da bi se izognili podobni skušnjavi z
odprtim srcem prisluhnimo modremu judovskemu kralju.
Poglejmo, ali nam njegove preroške besede lahko razkrijejo
globlji smisel naše zaljubljenosti v modrost in predvsem,
kako naj v svojem hrepenju po višjem spoznanju v prihodnje
ravnamo. Morda odkrijemo, kako globlje osmisliti notranji
nemir, ki nam vsevdilj presunja srce, saj je zgled
Salomonove modrosti videti naravnost nepogrešljiv za skladno
duhovno rast. Ko bi ga le znali sprejeti v svoje srce. Tedaj
bo našim trudnim dušam po napornih dneh plovbe resnično
poživljajoče šotoriti ob vznožju drevesa življenja in z
ljubeznijo v srcu slediti vzpenjanju modroljubne mladike v
njegovem okrilju:
Blagor človeku, ki najde modrost,
smrtniku, ki si pridobi uvidevnost.
Drevo življenja je tem, ki se je
oprimejo,
kateri se opirajo nanjo, so stanovitni v Resničnem.[37]
Začnimo torej s previdnim okopavanjem in
rahljanjem rodovitne prsti okrog korenin te mladike, ki se
izteza kvišku v neslutene višave mogočnega drevesa
življenja, da bi naposled obrodila dober sad. Ni namreč brez
zrna resnice, kar mlademu študentu pravi Goethejev Mefisto o
zlatem zelenilu drevesa življenja in pusti sivini
neživljenjske teorije, četudi mu skuša s tem predvsem
ugajati in ga zapeljati. Kajti ne smemo se varovati samo
sadeža z drevesa skušnjave, ki nam obljublja spoznanje
dobrega in zlega kakor bogovom, ampak tudi lažne modrosti,
da ne pademo še niže kakor iz raja. Slednja nas tudi tostran
zvijačnega posvetila eritis sicut Deus, ki ga v Goethejevem
Faustu skušnjavec vpiše naivnemu učencu v spominsko knjigo,
[38] zapeljuje na neko povsem zgrešeno, odmišljeno,
neživljenjsko in zato bivanjsko lažno pot.
V okrilju zelenega drevesa resničnega
življenja, te svetopisemske podobe božanske modrosti, namreč
resnično zeleni samo mladika srčne predanosti in
zaljubljenosti vanjo. Če jo pozabimo negovati in nam
ljubezen zaradi zagledanosti vase usahne, tedaj žalostno
zbledijo njeni zeleni listi in zvenejo sinji cvetovi, dokler
ves svet ne potone v turobno sivino lažnega, resničnemu
življenju odtujenega modroslovja. Če naj torej filozofija
kdaj zares postane modroslovje, tedaj naj postane pristno,
in ne lažno modroslovje. Modroslovje, ki ni pripravljeno le
opisovati, temveč nesebično vzljubiti in izpričevati
resnično modrost, četudi bi jo ves svet tajil in razglašal
za norost. V to pa lahko upa samo v izvornem bivanju
zakoreninjeno motrenje, ki nikakor noče postati siva
kabinetna teorija, ampak živo pričevanje, prosojno za
resnico. Motrenje, ki pusti, da v njegovem srcu spregovori
modrost sama.
Toda ob vsem zanosu, ki nas zdaj
razplamteva, ne smemo pozabiti, da smo komaj dobro zapluli
na pot in da se resnično modroslovje kot spregovarjanje same
modrosti še v marsičem razlikuje od naše nebogljene
začetniške ljubezni do modrosti. [39] A kdor se je odločil,
da bo vsem skušnjavam navkljub neomajno in srčno vztrajal v
zvestobi svoji izvoljeni ljubezni, bo znal prisluhniti
navdihnjenemu šepetu andaluzijskega pesnika, ki veje v srca
zaljubljenih kakor blag zefir med nežno prepletenimi resami
cipres:
Verde que te quiero verde ...
Zeleno, ki te ljubim, zeleno ...[40]
[1] Iz Najstarejšega načrta sestava
nemškega idealizma (Das älteste Systemprogramm des deutschen
Idealismus), ki se je kot osnutek ohranil v Heglovem
rokopisu. Danes velja za skupni sad mladostnih prizadevanj
trojice šolskih prijateljev iz Tübingena, pozneje znamenitih
filozofov F. W. J. Schellinga, G. W. F. Hegla in pesnika
Friedricha Hölderlina. Prim. celotno besedilo v: Nova revija
28-29/1984, prev. Tine Hribar, str. 3219-3220.
[2] Prim. Platon, Fajdon 61a.
[3] Prim. Boethius, Consolatio
Philosophiae (Tolažba Filozofije); lat. izvirnik z angl.
prev. je dostopen tudi na internetu:
http://etext.lib.virginia.edu/latin/boethius/consolatio.html.
[4] Prim. življenja in dela Pindarja,
Platona, Plotina, Prokla; Gregorja iz Nacianca, Gregorja iz
Nise in njegove sestre Makrine, Dionizija Areopagita,
Evagrija, Maksima Spoznavalca, Romana Meloda, Simeona Novega
Teologa, Hildegarde iz Bingna, Methilde Magdeburške,
Marguerite Porete, Mojstra Eckharta, Angela Silezija; Juda
Halevija, srednjeveških kabalistov; sufijev Al Bistamija, Al
Haladža, Ibn Arabija, Džalaludin Rumija ...
[5] Prim. Evelyn Underhill, "The
Education of the Spirit", v: The Essentials of Mysticism and
Other Essays, Oxford 1995, str. 59 sl.
[6] Prim. Nikolaj Berdjajev, Novi
srednji vek, prev. B. Šinigoj, Ljubljana 1999, str. 13 sl.
[7] Prim. Hildegarda iz Bingna,
Epistolae, v: J. P. Migne, Patrologia latina 197, 352c-d.
[8] Izraz srednjeveške judovske mistike,
ki je bil posebno drag krščanskemu renesančnemu filozofu
Picu della Mirandola. Prim. Eugenio Garin, Spisi o humanizmu
in renesansi, prev. Srečko Fišer, Ljubljana 1993, str. 157
sl.
[9] Prim. Klemen Aleksandrijski,
Preproge 1,18.
[10] F. Pessoa ( 1888-1935), skrivnostni
portugalski pesnik s preloma prejšnjega stoletja, ki je
podpisal svojo poezijo z mnogimi heteronimi, tj.
samostojnimi pesniškimi imeni, za katerimi so stale
izmišljene, a celovite pesniške osebnosti; med njimi vsaj
tri (Alberto Caiero, Ricardo Reis, Álvaro de Campos) z
lastnim opusom! To večplastnost pesnikovega lika, v kateri
se globoko zrcali bivanjska skrivnostnost sleherne človeške
osebe, simbolično ponazarja pesnikovo lastno ime, saj beseda
pessoa (izg. pešoa) v portugalščini pomeni "oseba". Kakor
pesnik tudi sami sebi kot iskalci in zaljubljenci v modrost
ostajamo bitnostno nespoznatni in torej večni neznanci na
pragu naše tvegane plovbe resnični filozofiji naproti.
Uvodni in sklepni navedek sta iz daljše pesnitve Ode
marítima, podpisane s heteronimom Á. de Camposa, ki je
nastala ok. leta 1915.
[11] Prim. Søren A. Kierkegaard,
Filozofske drobtinice ali drobec filozofije, prev. Franc
Burgar, Ljubljana, 1987, str. 22 sl.
[12] Prim. Nikolaj Berdjajev, "O
tesnobi", prev. B. Šinigoj, v: Tretji dan 8-9/1997, str.
14-18.
[13] Prim. S. A. Kierkegaard, nav. delo,
str. 44 sl.
[14] Prim. Heraklit iz Efeza: "Kako bi
se kdo mogel skriti Njemu, ki nikdar ne zaide?", v: Klemen
Aleksandrijski, Pedagog II 99,5 (=frg. 16, po Diels-Kranz,
Fragmente der Vorsokratiker, Berlin 1934).
[15] Prečrkovano v latinico: philía
(izg. filija), prijateljstvo, ljubezen; iz gr. phílos,
prijateljski, ljub, drag; posamostaljeno s členom za moški
spol: ho phílos, prijatelj, kdor mi je ljub.
[16] Filozofija je etimološko, tj. po
svojem izvornem pomenu sestavljena iz dveh gr. besed:
philía, prijateljska ljubezen, in sophía (izg. sofija)
modrost, zato jo običajno prevajamo kot "ljubezen do
modrosti", "zaljubljenost v modrost", "modroljubje"... Če pa
"modrost" zamenjamo z "vednostjo", potem jo lahko s Tinetom
Hribarjem prevedemo tudi kot "radovednost", pri čemer ji ne
gre za katero koli, ampak za resnično vednost ...
[17] Prim. F. W. J. Schelling,
Filozofska raziskovanja o bistvu človeške svobode in
predmetih, ki so z njimi povezani (1809), prev. Doris
Debenjak, v: isti, Izbrani spisi, Ljubljana 1986, str. 230:
"Filozofija ima svoje ime po eni plati od ljubezni, kot
splošnega navdušujočega načela, po drugi plati pa od te
prvotne modrosti, ki je njen pravi cilj."
[18] J. R. Jiménez (1881-1958), španski
lirični pesnik, vplivni predhodnik generacije 27 (Lorca,
Guillen, Alexaindre et al.). Izbrani stihi so iz pesnikove
istoimenske pesmi v zbirki Eternidades (1916/17); delno
prir. prev. po Alojzu Gradniku, v: Izbrane pesmi, Nobelovci
(1956), Ljubljana 1978, str. 55.
[19] G. W. F. Hegel, Phänomenologie des
Geistes (1807), Frankfurt a/M 1973, str. 163; nav. v prev.
Božidarja Debenjaka, Fenomenologija duha, Ljubljana 1998,
str. 115.
[20] Prim. Ernst Bloch, Subjekt-Objekt,
Erläuterungen zu Hegel (Subjekt-objekt, Pojasnila k Heglu)
Frankfurt a/M 1962, zlasti zač. VI. pogl. in dalje.
[21] G. W. F. Hegel, Differenz des
Fichteschen und Schellingschen Systems der Philosophie
(1801), str. 20; prim. celoten razdelek "Bedürfnis der
Philosophie", str. 17 sl.; dostopno tudi v shr prev. Aleksa
Buha, v: G. W. Hegel, Jenski spisi, Sarajevo 1983, str. 14
sl.
[22] Prav tam.
[23] Iz Schellingovega pisma Heglu z dne
4. februarja 1795; v: Manfred Frank in Gerhard Kurz (izd.),
Materialen zu Schellings philosophischen Anfängen, Franfurt
a/M 1975, str. 126-7, nav. po: Mladen Dolar, "Schellingova
filozofska pot", v: F. W. J. Schelling, Izbrani spisi,
Ljubljana 1986, str. 375.
[24] N. Berdjajev, Duh in resničnost,
prev. B. Šinigoj, Ljubljana 2000, str. 151.
[25] I. Kant, Kritik der praktischen
Vernunft, Stuttgart 1986, str. 253 [288]; nav. v delno
sprem. prev. Rada Rihe, Kritika praktičnega uma, Ljubljana
1993, str. 156.
[26] To so Kritika čistega uma (1781),
Kritika praktičnega uma (1788) in Kritika presodne moči
(1790), s katerimi je Kant dosegel svoj vrh.
[27] Prelom 19. in 20 stol. na Dunaju je
bil čas rojstva psihoanalize s Sigmundom Freudom, atonalne
glasbe z Arnoldom Schönbergom, moderne funkcionalne
arhitekture z Adolfom Loosom, pa tudi cionizma s Theodorjem
Herzlom in nacizma z Adolfom Hitlerjem. Tu so poleg
Schönbergovega kroga delovali tudi glasbeniki kot Johannes
Brahms in Gustav Mahler, slikarji kot Gustav Klimt, Oskar
Kokoschka in Egon Schiele ... Prim. John Heaton in Judy
Groves, Wittgenstein for Beginners, Cambridge 1994, str.
6-7.
[28] Prim. L. Wittgenstein, Logično
filozofski traktat, nem./ slov., prev. Frane Jerman,
Ljubljana 1976, teza 6.54.
[29] L. Wittgenstein, nav. delo, teza
6.44.
[30] J. W. Goethe, Faust I, 2038-2039.
[31] Platon, Timaj 90a-b. Nav. po:
Andrew Louth, Izvori krščanskega mističnega izročila od
Platona do Dionizija, prev. Nike in G. Kocijančič, Ljubljana
1993, str. 36.
[32] Prg 13,12.
[33] Prim. Ezk 47,12.
[34] Prim. 1 Mz 3,5 sl.
[35] Prim. SSP, op. k nav. mestu.
[36] Prim. Platon, Sedmo pismo 344c-d.
[37] Prg 3,13.18. Zaradi bližine gr.
izročilu namesto hebr. izvirnika navajam različico po
Septuaginti (gr. prev. Stare zaveze, Aleksandrija 3. stol.
pr. Kr.), izd. Alfred Rahlfs, Stuttgart 1979; slov. prev.
delno nav. po: Sveto pismo SSP, Ljubljana 1996.
[38] J. W. Goethe, Faust I, 2048; tj.
"bosta kakor Bog ..." (lat. različica 1Mz 3,5).
[39] Prim. Anto Knežević, Filozofija i
slavenski jezici, Zagreb 1988, str. 209, ki izpeljuje
izvorni pomen besede modroslovje ("govoriti modrost") iz
starocerkvenoslovanske glagolske oblike "sloviti" (iz stck.
"slovo", gr. "logos", beseda).
[40] Federico Garcia Lorca, Mesečna
romanca.
|
