|
CZESLAW MILOSZ (roj. 1911) je v svojih
poznih letih izredno ploden. V zadnjih desetih letih je
skoraj vsako leto izšla njegova nova knjiga, pa naj je šlo
za kulturniške spominske drobce, pesniško spominjanje v
prozi nekdanjih prijateljev in dogodkov, politično oceno
predvojnega dogajanja ali pa cele pesniške zbirke (štiri v
zadnjih petih letih). Seveda nimajo več tiste pesniške sile,
ki je nekoč elektrizirala bralce in jim naravnost jemala
sapo (in mu leta 1981 tudi prinesla Nobelovo nagrado),
vendar je v njih še vedno ogromno neverjetno točno opaženih
konkretnosti, globokih filozofskih refleksij ali do bolečine
odkritih izpovedi. Avgusta letos (2002) je 91-letnemu
pesniku umrla žena, spremljevalka v njegovi starosti po
smrti prve žene pred petnajstimi leti. 6. oktobra 2002 pa je
v književnem tedniku Tygodnik Powszechny izšla njegova
pesnitev Orfej in Evridika, pretresljivo slovo, polno
stavkov, ki zvenijo kot bron. In čeprav izpovedujejo nevero
v vstajenje mrtvih, je pesnik kljub bolečini zmožen skorajda
vedre tolažbe oziroma sprejemanja stvarnosti v modri
resigniranosti.
Katarina Šalamun Biedrzycka
CZESLAW MILOSZ
ORFEJ IN EVRIDIKA
Čakajoč na pločniku pred vhodom v Had,
Je Orfej drhtel v močnem vetru,
Ki ga je vlekel za plašč, vrtinčil megle
In razsajal v listovju dreves.
Avtomobilske luči
So ob vsakem dotoku megle pobrlevale.
Ustavil se je pred zasteklenimi vrati,
dvomeč,
Ali bo zadosti močan za to zadnjo
preizkušnjo.
Spominjal se je njenih besed: "Dober
človek si!"
V to ni bil prepričan. Lirični pesniki
Imajo navadno, kot je vedel, hladno
srce.
To je skoraj pogoj. Popolnost umetnosti
Je dana v zameno za takšno pohabljenost.
Samo njena ljubezen ga je grela in
počlovečala.
Ko je bil z njo, je tudi o sebi mislil
drugače.
Ni je smel razočarati zdaj, ko je umrla.
Odrinil je vrata. Odšel po labirintu
hodnikov, dvigal.
Bledomodra svetloba ni bila svetloba,
ampak zemeljski mrak.
Elektronski psi so ga neslišno
prehitevali.
Spuščal se je, nadstropje za
nadstropjem, sto, tristo metrov navzdol.
Zeblo ga je. Zavedal se je, da je v
Nikjer.
Pod tisočerimi okamnelimi stoletji,
Na pepelišču sprhnelih pokolenj,
To kraljestvo, se je zdelo, ni imelo dna
ne kraja.
Obdajali so ga obrazi drenjajočih se
senc.
Nekatere je prepoznaval. Čutil je ritem
svoje krvi.
Močno je občutil svoje življenje z
njegovo krivdo vred
In bal se je srečanja s temi, ki jim je
storil hudo.
Ampak oni so izgubili sposobnost
spominjanja.
Gledali so, kot da bi mimo, kot da jim
tisto ni mar.
V svojo obrambo je imel devetstruno
liro.
Proti prepadu, ki zasipuje vse zvoke s
tišino,
Je nosil v njej glasbo zemlje.
Ta mu je gospodovala. Takrat je bil
brezvoljen,
Vdajal se je nareku zemlje, ves
zamaknjen.
Kot njegova lira je bil samo instrument.
Končno je prispel v palačo vladarjev te
pokrajine.
In Persefona, v vrtu posušenih jablan in
hrušk,
Črnem od golih vej in grčastega vejevja,
Na svojem prestolu – žalobnem ametistu,
ga je poslušala.
Pel je o juter svetlobi, o rekah v
zelenju.
O kadeči se vodi ob rožnatem svitu.
O barvah: cinobru, karminu, žgani sjeni,
modrini,
O slasti plavanja v morju ob marmornih
skalah.
O pojedinah na terasi nad bučno ribiško
luko.
O okusu vina, soli, oljčnega olja,
mandeljev in gorčice.
O lastavičjem in sokoljem letu,
dostojanstvenem letu jate pelikanov nad zalivom.
O vonju sveže nabranega bezga v poletnem
dežju.
O tem, da je svoje besede zlagal proti
smrti
In da z nobeno rimo ni slavil niča.
Ne vem, je rekla boginja, če si jo
ljubil,
Ampak da bi jo rešil, si prišel prav do
sem.
Zato ti bo vrnjena. Vendar obstaja
pogoj.
Ne smeš govoriti z njo. In na poti nazaj
Se ne smeš ozreti, da bi videl, ali gre
res za tabo.
In Hermes je pripeljal Evridiko.
Obraz kot da ni njen, bila je vsa siva,
Oči pobešene, s senco trepalnic pod
njimi.
Hodila je togo, njen vodnik jo je
usmerjal
Z roko. Tako zelo si je želel izgovoriti
Njeno ime, jo prebuditi iz tega sna.
Vendar se je premagal, zavedajoč se, da
je sprejel pogoj.
Šli so. Najprej on in za njim, vendar ne
takoj,
Topot moških sandal in drobni cepet
Njenih nog, ujetih v tesno opeto obleko
kot v mrtvaški prt.
Strma steza navzgor je fosforizirala
V temi, ki je bila kot stene tunela.
Ustavljal se je in poslušal. Ampak
takrat
Sta se onadva tudi ustavila, odmev je
izginil.
Ko je povzel korak, se je ponovno
oglasil njun dvotakt,
Zdaj, kot se je zdelo, bliže, pa spet
bolj od daleč.
Pod njegovo vero je rasel dvom
In ga ovijal kot mrzel slez.
Nezmožen joka je jokal nad izgubo
Človeških upov v vstajenje od mrtvih,
Ker zdaj je bil tak kot sleherni
smrtnik,
Njegova lira brez zvoka in sen brez
obrambe.
Vedel je, da bi moral verjeti in ni
mogel verjeti.
In dolgo je trajalo to negotovo budno
stanje
Štetja lastnih korakov v odrevenelosti.
Svitalo se je. Prikazali so se obrisi
skal
Pod svetlečim očesom izhoda iz
podzemlja.
In zgodilo se je, kot je bil slutil. Ko
je obrnil glavo,
Za njim na stezi ni bilo nikogar.
Sonce. In nebo, na njem pa oblaki.
Zdaj šele je v njem vse kričalo:
Evridika!
Kako naj živim brez tebe, ti tolažnica!
Ampak zeli so dišale, nad njimi nizko
brenčanje čebel.
In je zaspal, z licem na razgreti
zemlji.
Prevedla Katarina Šalamun Biedrzycka
|
