|
Friedrich Schleiermacher
O različnih metodah prevajanja
(Über die verschiedenen Methoden des Übersezens, 1813)
Kakšne poti naj torej ubere pristni
prevajalec, ki želi med seboj približati ti dve popolnoma
ločeni osebi - svojega pisatelja in svojega bralca - in
obenem pomagati bralcu, da bi čim bolj pravilno in popolno
razumel pisatelja ter užival ob branju njegovega dela, ne da
bi ga pri tem silil iz okrožja njegovega maternega jezika?
Po mojem mnenju obstajata le dve poti. Prevajalec lahko
pušča pisatelja kar se da pri miru in premika bralca njemu
nasproti; lahko pa pušča bralca kar najbolj pri miru in
premika pisatelja nasproti bralcu. Obe poti se tako
popolnoma razlikujeta med seboj, da smo prisiljeni kolikor
je mogoče strogo slediti le eni ali drugi, medtem ko iz
vsakega mešanja nujno nastaja skrajno nezanesljiv rezultat,
in nas mora skrbeti, da bi se pisatelj in bralec popolnoma
zgrešila. Neposredno nam mora biti jasno, kakšna je razlika
med tema metodoma in da je medsebojno razmerje med njima
takšno. V prvem primeru se namreč prevajalec trudi, da bi s
pomočjo svojega dela nadomestil bralčevo nepoznavanje
izvornega jezika. Prevajalec skuša bralcem posredovati isto
sliko, isti vtis, ki ga je dobil prek poznavanja izvornega
jezika iz dela, kakršno je, in tako bralce gibati proti
kraju, ki jim je pravzaprav tuj. Če pa prevod dopušča, da na
primer rimski avtor govori, kot bi kakor Nemec govoril oz.
pisal drugim Nemcem, potem avtorja pač ne pomika samo do
mesta prevajalca, saj avtor govori s prevajalcem latinsko in
ne nemško, temveč ga potiska neposredno v svet nemškega
bralca in ga spremenja tako, da postane bralcu enak – in
natanko to je drugi primer. Prvi prevod bo na svoj način
popoln, če lahko rečemo, da rimski avtor ne bi prevedel
izvirno latinsko sestavljenega besedila v nemščino nič
drugače, kot je to resnično storil prevajalec, če bi se ta
avtor naučil nemško tako dobro kot prevajalec latinsko.
Drugi (način prevoda) - ker avtorja ne kaže kot prevajalca
samega sebe, temveč kot pisatelja, ki je to delo kot Nemec
izvorno napisal nemško - ima težko kakšno drugo merilo
popolnosti od tega, da lahko zagotovimo naslednje: če bi se
vsi nemški bralci skupaj lahko prelevili v strokovnjake za
avtorja in njegove sodobnike, bi v njihovih očeh izvirno
besedilo postalo popolnoma istovetno temu, kar je prevod
zanje zdaj, ko se je avtor spremenil v Nemca. Na to zadnjo
metodo se očitno ozirajo vsi tisti, ki prisegajo na obrazec,
da moramo avtorja prevajati tako, kot bi on sam pisal v
nemščini. Iz tega nasprotja neposredno jasno izhaja, kako
različen mora biti (pravajalski) postopek povsod v
posamičnih primerih in kako bi bilo vse nerazumljivo in
neuspešno, če bi v istem delu želeli metodo spreminjati. In
samo še naslednjo trditev bi želel postaviti: poleg teh dveh
ne obstaja še tretja metoda, ki bi imela začrtan določen
cilj. Ne obstajajo namreč še drugi možni postopki. Obe
ločeni strani (tj. avtor izvirnega besedila in bralec v
ciljnem jeziku, op. prev.) se morata bodisi srečati na
vmesni točki, in ta točka bo vedno prevajalčeva, ali pa se
mora eden izmed njiju popolnoma prilagoditi drugemu; in le
en izmed teh dveh načinov sodi v območje prevajanja; druga
možnost pa bi prišla v poštev le, če bi na primer v našem
primeru nemški bralci popolnoma obvladali latinski jezik
oz., še bolje, če bi njih latinski jezik popolnoma obvladal,
vse do tega, da bi jih spremenil. Vse, kar se še sicer
govori o prevodu dosledno po črki in po pomenu, o zvestem in
svobodnem prevodu ter vsaka uporaba ostalih poimenovanj, ki
bi se radi uveljavila, se mora reducirati na eno izmed teh
dveh različnih metod, četudi to želijo biti (od teh)
različne metode. Če pa naj se s tem označuje napake in
odlike, potem 'zvesto' in 'pomensko' ali 'preveč dobesedno'
in 'presvobodno' v eni metodi pomeni nekaj drugega kot v
drugi. Moj namen je zato opazovati le najsplošnejše poteze
obeh metod, pri čemer bom pustil ob strani vsa posamična
vprašanja, ki se dotikajo tega predmeta in so jih drugi
poznavalci umetnosti že na široko obdelali: tako bom
pripravil uvid v to, v čem so pravzaprav prednosti in težave
vsake od obeh metod, na kakšen način vsaka izmed njiju
najbolje doseže svoj cilj prevajanja in kakšne so meje
uporabnosti prve in druge metode. Izhajajoč iz takšnega
splošnega pregleda nam ostajata še dve nalogi: ta razprava
je zgolj uvod vanju. Za vsako od obeh metod bi namreč prvič
lahko izoblikovali napotke glede na različne zvrsti govora
in drugič, v marsičem bi lahko primerjali in presojali
najodličnejše poskuse, ki so bili uresničeni v skladu z enim
ali drugim nazorom - in bi s tem stvar še bolj pojasnili. Ti
dve nalogi moram prepustiti drugim ali pa vsaj za drugo
priložnost.
(…)
Kako torej? Naj delimo ta nazor in
sledimo temu nasvetu?[1] Stari so očitno redko prevajali v
pravem pomenu besede, in tudi večina mlajših ljudstev se
zadovolji s posnemanjem in parafrazo, ker jih prestrašijo
težave pravega prevoda. Kdo bi hotel trditi, da je bilo
sploh kaj res prevedeno v francoščino iz starih ali pa iz
germanskih jezikov?! Toda čeprav Nemci radi prisluhnemo
takšnemu nasvetu, mu vseeno ne bi sledili. Neka notranja
nuja, v kateri se dovolj jasno izraža svojska poklicanost
našega naroda, nas je prignala k temu, da veliko prevajamo;
ne moremo nazaj, temveč se moramo prebiti skozi. Kakor je
morda naša prst postala bogatejša in plodnejša, ker smo
vanjo sadili raznorazno tuje rastlinje, in naše podnebje
zato bolj prijetno in milo, tako imamo tudi občutek, da bo
naš jezik, ker ga zaradi naše nordijske lenobe bore malo
sami premikamo, dobro napredoval le prek mnogostranskih
stikov s tujim in bo le tako lahko v popolnosti razvil vso
svojo moč. In zdi se, da je s tem združeno to, da je naše
ljudstvo zaradi svojega spoštovanja do tujega, in zaradi
svoje posredniške narave, morda določeno za to, da vse
zaklade tako tuje in znanosti in umetnosti s svojo hkrati
zedini v veliko zgodovinsko celoto v svojem jeziku, ki bi
bila shranjena v središču in srcu Evrope. Tako bi lahko
sedaj s pomočjo našega jezika vsakdo tako čisto in popolno
užival v tem, kar so različni časi prinesli lepega, kolikor
pač v tem sploh lahko uživa tujec. To se zdi dejansko pravi
zgodovinski cilj prevajanja na splošno, kakor je tudi pri
nas zdaj domač. Za to pa je uporabna le ena metoda: tista,
ki smo jo opazovali najprej.[2] Njene težave, ki jih nismo
skušali zakriti, se mora umetnost naučiti čim uspešneje
preseči. Začeli smo dobro, ampak večina dela nas še čaka.
Mnogo poskusov in vaj moramo opraviti prej, preden bo
nastalo nekaj odličnih del; in marsikaj, kar se na začetku
blešči, kasneje preseže nekaj boljšega. Kako uspešno so
nekateri umetniki težavnosti (tega pristopa) delno
premagali, deloma pa se jim srečno izognili, je očitno v
številnih primerih. In tudi če se na tem polju delujejo manj
vešči ljudje, ne smemo prestrašeno skrbeti, da bi njihova
prizadevanja našemu jeziku povzročila veliko škodo. Kajti
najprej moramo ugotoviti, da v vsakem jeziku, v katerega se
tako na veliko prevaja, obstaja svojsko jezikovno področje
za prevode in da prevodom dovoljeno mariskaj takšnega, česar
se sicer ne bi smelo videti. Kdor pa vendarle nepooblaščen
nadalje zasaja takšne novotarije, bo našel le malo učencev,
ali pa sploh nobenega. In če želimo potegniti črto pod ne
prekratkim obdobjem, se lahko zanesemo na asimilirajoči
proces jezika, da bo izrinil vse, kar je služilo le prehodni
potrebi in pravzaprav ni ustrezalo naravi jezika. Nasprotno
pa ne smemo spregledati, da je bilo marsikaj lepega in
klenega v našem jeziku s prevajanjem bodisi razvito bodisi
potegnjeno iz pozabe. Premalo govorimo in sorazmerno s tem
preveč čvekamo; in ni moč zanikati, da se že dolgo časa
način pisanja le preveč nagiba v to zadnjo smer in da je
prevod precej pripomogel k ponovni uveljavitvi bolj strogega
sloga pisanja. Če bo kdaj prišel čas, ko bomo imeli javno
življenje, iz katerega se bo razvila na eni strani bolj
vsebinska in jezikovno ustreznejša družabnost, na drugi
strani pa bomo pridobili več svobodnega prostora za
govorčeve talente, potem bomo morda v manjši meri
potrebovali prevod za nadaljnje izpopolnjevanje jezika. Naj
le pride tisti čas, preden dostojno izčrpamo celotno okrožje
prevajalskih prizadevanj!
Prevedla Nike Kocijančič-Pokorn
Friedrich Schleiermacher's saemmtliche
Werke, Dritte Abtheilung: Zur Philosophie, 2. zv., Berlin
(Reimer), 1838. (str. 218-220; 243-245)
[1] Nasvetu mnogih velikih umetnikov,
naj prevajamo s pomočjo parafraz.
[2] Tj. metoda, ki privede bralca k
avtorju.
|
