Nike Kocijančič-Pokorn:

Friedrich (Ernst Daniel) Schleiermacher

Friedrich Schleiermacher (1768-1834) je bil eden najpomembnejših nemških teologov, klasični filolog ter teoretik, ki je morda najbolje izrazil nemški romantični pogled na prevajanje. Rodil se je v Breslau v Prusiji v kalvinistični družini. Bolj kot družinski kalvinizem je nanj vplivala duhovnost Moravskih bratov ali Herrnhuterjev, ki so ga v šoli seznanili s čustveno pobožnostjo in veseljem nad odrešenjem, kar je bilo v precejšnjem nasprotju s tedaj močno uveljavljenim protestantskim osredotočanjem na kesanje in obžalovanje svojih grehov. Tudi drug pomembnejši vpliv na njegovo misel izvira iz šolskega okolja. Študij na Univerzi v Hallu ga je namreč seznanil s filozofijo Immanuela Kanta, ki je nanj vplival predvsem s svojo epistemologijo.

Po končanem študiju teologije se je Schleiermacher najprej zaposlil kot domači učitelj v vzhodni Prusiji. Leta 1794 je postal pomožni pastor v Landbergu in dve leti kasneje pastor v bližini Berlina v bolnišnici in domu za ostarele. V Berlinu je začel prevajati Platona in se zbližal predvsem s Friedrichom von Schleglom, s katerim si je nekaj časa celo delil stanovanje, in prek njega s skupino ti. jenskih nemških romantičnih pisateljev. Ta povezava z romantiki se je odražala tudi v njegovih teoretičnih razmišljanjih. Schleiermacher je namreč v svojih delih in pridigah skušal nagovoriti prav te, saj je bil prepričan, da romantično videnje sveta ni ločeno in drugačno od religioznega. Zanj je bila namreč vera "občutje in intuicija vesoljstva" oziroma "občutek neskončnega v končnem", krščanstvo pa zgolj ena izmed oblik tega občutja. V kasnejših spisih še radikalizira ta pogled, saj postane religija zgolj "občutje", in sicer neposredno občutje, da Bog biva in deluje v nas.

Njegova teološka razmišljanja so bila izjemno odzivna in so odločilno vplivala na razvoj nemške teologije devetnajstega in zgodnjega dvajsetega stoletja. Sredi dvajsetega stoletja so jo sicer ostro napadli pristaši ti. kerigmatične teologije Božje besede (predvsem Karl Barth in Emil Brunner), saj naj bi ta po njihovem mnenju vodila proč od Svetega pisma k religiji, ki temelji zgolj na človeški kulturi, vendar pa je v sedanjem času Schleiermacherjeva misel ponovno pridobila na vrednosti, saj se ugotavlja, da je bila kerigmatična kritika pogosto preveč enostranska.

Po krajšem službovanju v Stolpu je Schleiermacher postal univerzitetni pridigar in izredni profesor teologije na Univerzi v Hallu. Ob Napoleonovi invaziji Prusije se je umaknil v Berlin, kjer je pomagal Wilhelmu von Humboldtu pri snovanju nove univerze v Berlinu. V Berlinu se je tudi poročil in postal pastor ter profesor teologije na novo nastali univerzi, ki se bo kasneje preimovala v Humboldtovo univerzo.

Zaradi svojih kontraverznih pogledov je imel mnogo nasprotnikov kot tudi gorečih zagovornikov. Z oblastjo ni imel dobrih odnosov, delno zaradi tega, ker je zagovarjal strogo ločitev cerkve od države, delno pa so ga črnili pri oblasteh razni nasprotniki, tako da je bil izdan celo nalog za izgon, ki pa ni nikoli stopil v veljavo. Umrl je v Berlinu, kjer se je njegovemu pogrebnemu sprevodu pridružilo med 20 000 do 30 000 ljudi.

Friedrich Schleiermacher je močno vplival na nemško religiozno kulturo, zbližal romantike in teologe ter celo nemške luterane in kalviniste. Dejavno se je udeležil kurikularne prenove teološkega študija in postal stalni član Kraljeve akademije znanosti v Berlinu, kjer je nastopil s trinajstimi pomembnimi predavanji v letih 1811 do 1830. Tretje predavanje, 24. junija 1813, je posvetil različnim metodam prevajanja.

Ta daljši spis je ne le najpomembnejši doprinos romantične teorije prevajanja, temveč eno temeljnih del zahodne teorije prevajanja. V njem Schleiermacher gradi svoje razmišljanje na nasprotujočih si parih in postopno odklanja eno možnost za drugo, dokler ne izpostavi tiste metode prevajanja, ki po njegovem mnenju predstavlja ideal vsakega prevajalskega početja. Tako najprej poudari, da se bo v spisu posvetil zgolj prevodu med različnimi jeziki in ne prevodu, ki poteka znotraj enega jezika, to pomeni med različnimi dialekti, sociolekti, arhaičnim in sodobnim jezikom kot tudi ne prevajanju, ki ga vsebuje vsak poskus razumevanja drugega. Pri ločevanju med prevodi znanstvenih in umetniških dosežkov in prevodi v poslovne in diplomatske namene se odloči, da se bo osredotočil na delo pravega prevajalca, ki deluje na področju znanosti in umetnosti, ter zanemaril tolmače oz. tiste prevajalce, ki prevajajo v poslovne namene. Poleg prevajanja omeni tudi parafrazo, ki je manj vredna kot prevod in se pojavlja predvsem pri znanstvenih besedilih, in imitacijo, ki se uveljavlja pri umetniških besedilih. Ti dve možnosti začrtujeta mejo prevoda, vendar ne spadata med prave prevode, zato se z njima podrobneje ne ukvarja. Osredotoči se torej na tako imenovano pravo prevajanje, ki naj bi ga uravnavali dve metodi: prva, ki se usmeri v ciljni jezik in kulturo in druga, ki se usmeri v izhodiščni jezik in kulturo. Predavanje zaključi z zagovorom tiste metode, ki po njegovem mnenju predstavlja ideal vsakega prevoda. Ta pa določa v popolnem nasprotju z Luthrovim pojmovanjem prevoda, naj prevajalec prek prevoda predvsem približa bralca k avtorju izvirnega besedila, to pomeni da se mora prevajalec usmeriti v izhodiščno besedilo in primorati ciljno bralstvo, da se prilagodi in sprejme prevode, ki se podrejajo predvsem izhodiščnemu jeziku in kulturi.