Kdor je na vrhuncu kulturno-literarnega obdobja nekega naroda deležen največjega priznanja, upravičeno velja ne le za nadarjenega človeka, temveč tudi za izjemnega učenjaka. Med takšne posameznike sodi al-Ǧāḥiẓ, avtor Kitāb al-Buḫalāʾ[1] (»Knjiga o skopuhih«), ki si je prislužil naziv »Emir Arabske Literature« in »Imam leposlovja, proze in govorništva«.[2]Po njegovi zaslugi si je arabska proza priborila enakovreden položaj kot poezija, ki je do takrat v arabski literaturi prevladovala.[3] Kolikor bolje bomo spoznali njegovo življenje in njegova dela, toliko lažje se bomo prepričali o upravičenosti odločitve klasičnih in sodobnih arabskih učenjakov, ki so mu to priznanje podelili. Tudi med zahodnimi strokovnjaki za arabsko literaturo al-Ǧāḥiẓ uživa velik ugled. Tako recimo Thomas Bauer v svojem prelomnem delu Kultura Dvoumnosti al-Ǧāḥiẓa označi za prvega genija arabske, zabavno-izobraževalne proze.[4]

Al-Ǧāḥiẓ[5] (Abū ʿOṯmān ʿUmr bin Baḥr al-Kinānī al-Fuqaimī al-Baṣrī) (776–869) je živel v Basri (današnji Irak), v času njenega največjega kulturno-znanstvenega razcveta. V času njegovega življenja se je na oblasti zamenjalo 12 abbasidskih kalifov. Med njimi velja omeniti Hārūna ar-Rašīda,[6] ki je bil znan po prirejanju pesniških in literarnih večerov na svojem dvoru, in pa al-Maʾmūna,[7] soustanovitelja in pokrovitelja pomembnega prevajalskega centra Dār al-Ḥikma (»Hiša modrosti«).[8] Čas, v katerem je živel al-Ǧāḥiẓ, je veljal za zlato obdobje arabsko-islamskega sveta. Vendar je bil to hkrati tudi čas političnih vstaj, bojev za oblast, rojstva različnih verskih in sektaških doktrin ter novih miselnih tokov. To je bil torej tako čas političnih nemirov in družbenih prevratov, kot tudi sožitja, stabilnosti, miru, zadovoljstva, sproščenosti, družbene blaginje, razkošja, zabave, humorja – skratka vsega, na kar nas spominjajo na zgodbe iz Tisoč in ene noči.[9]

Že od rane mladosti je z užitkom prebiral različne knjige, medtem ko je pomagal pisarjem in knjižničarjem warrāqīn pri njihovem delu. Pogosto se je pripetilo, da je ob večernem branju nad knjigo celo zaspal. Med knjigami se je počutil doma, zanj so predstavljale okno v svet, vir radosti in znanja. Knjige al-Ǧāḥiẓu niso pomenile le prijateljstva, ljubezni in vira preživetja, ampak veliko več. To izpričujejo tudi njegove številne »hvalnice« o njihovi neprecenljivi koristnosti.[10] Svoj odnos do knjige opisuje kot partnerski odnos, ko pravi: »Knjiga je družabnik, ki ti ne laska, je prijatelj, ki te ne razvaja, sopotnik, ki se te ne naveliča, partner, ki si ne želi s prilizovanjem prilastiti tega, kar imaš, ali s teboj zvijačno ravnati, te zahrbtno preslepiti ali z lažjo pretentati[11]

Toda še preden je al-Ǧāḥiẓ zaslovel kot veliki literat in učenjak, je bil dejaven kot avtor, filozof, zgodovinar in teolog. Ustanovil je namreč različico teološke smeri muʿtazile,[12] ki je kasneje dobila po njem tudi ime: al-Ǧāḥiẓiyya. [13]

Večji del njegovih knjig je žal izgubljenih. Tiste, ki so se ohranile, pa veljajo za »literarne dragulje« na svojem področju.[14] Sibṭ Ibn al-Ǧaūzī (u. 1256)[15] je zatrjeval, da je naštel več kot 360 njegovih del.[16] Poleg knjige Kitāb al-Buḫalāʾ, ki velja za socialno-psihološko študijo, pa čeprav pretežno napisano v obliki satire in anekdot, je vredno omeniti Kitāb al-Hayawān (»Knjiga o živalih«), ki predstavlja pionirsko delo na področju evolucijske teorije, ter Kitāb Al-Bayān wa at-Tabiyyin (»Uglajenost izraza in jasnost prikaza«), ki se uvršča med temeljna dela arabske literature adab.

Med raznovrstnimi temami, ki jih al-Ǧāḥiẓ v svojih delih obravnava, zavzema pomembno mesto humor. Toda humor ni le pomemben element njegovega literarnega opusa, temveč tudi osebnega življenja. Spretno ga je znal uporabiti v različnih okoliščinah in ob različnih priložnostih. Z njim je razveseljeval družbeno ozračje, sproščal napetosti pri diskusijah, se kratkočasil po dolgem in resnem branju ali pa odpravljal žalost in tegobe. Vse to je lepo pojasnil v predgovoru k al-Buḫalāʾ.[17]

Al-Ǧāḥiẓ se je pogosto šalil tudi na svoj račun. Bil je temnopolt, z izrazitim čelom in topim, velikim nosom ter izboklimi očmi, po arabsko »ǧāḥiẓ«, od tod tudi njegov vzdevek – al-Ǧāḥiẓ. Svojega nesimpatičnega, celo odbijajočega videza se je sicer zavedal, kar pa ga ni kaj dosti motilo, saj je svojo podobo uporabljal za motiv v humorističnih zgodbicah.[18] V Kitāb al-Buḫalāʾ beremo: »Nekega dne me je neka ženska, ki sem jo srečal na cesti, zgrabila za roko in me na silo odvlekla do bližnjega zlatarja, kateremu je namigujoč name dejala: Takšen kot on! in jezna odšla. Obstal sem nasproti zlatarja, se zazrl vanj in ga vprašal: Za kaj gre? Ta pa je odgovoril: Ženska ima doma otroke, ki razgrajajo in jih je hotela ustrašiti s podobo hudiča, ki naj bi jo vgraviral na njenem prstanu, jaz pa sem ji odvrnil, da te podobe ne poznam, ker hudiča še nikoli nisem videl![19]

V neki drugi anekdoti al-Ǧāḥiẓ ironično opiše posledice svojega neprijetnega videza. Kalif al-Mutawakkil (u. 861) ga je povabil na svoj dvor, da bi postal zasebni učitelj njegovih otrok. Po dolgem premišljevanju in obotavljanju se je al-Ǧāḥiẓ povabilu le odzval in obiskal kalifa. Ker pa so se otroci njegovega groznega videza zelo ustrašili, ga je kalif nemudoma odstranil iz palače. Toda al-Ǧāḥiẓ se nad tem ni nič razburjal, saj mu je kalif kljub vsemu namenil mesečno plačo kot nekakšno podporo, ki so jo abbasidski kalifi v Bagdadu običajno dodeljevali znanstvenikom, kulturnikom in umetnikom.[20]

 

Kitāb al-Buḫalāʾ (»Knjiga o skopuhih«)

Leta 1900 je znana nizozemska založba Brill iz Leidna prvič izdala knjigo Kitāb al-Buḫalāʾ. Ker je bila knjiga dolga stoletja pozabljena, jo je nizozemski orientalist Gerlof van Vloten (1866–1903) uredil, objavil in podaril takrat enemu največjih orientalistov, Theodoru Nöldekeju (1836–1930).[21] S tem je Van Vloten arabski literaturi napravil veliko uslugo, za katero mu je arabski svet lahko hvaležen. Knjiga je bila v enega od evropskih jezikov prvič prevedena leta 1951, ko jo je profesor Charles Pellat (1914–1992) s pomočjo UNESC-a izdal v francoščini (La collection UNESCO d’œuvres représentatives).

Od številnih arabskih modernih izdajah Kitāb al-Buḫalāʾ sem za pričujoč prevod izbral tisto, ki jo je s spremno besedo, pojasnili in komentarji opremil Ṭāhā al-Ḥāǧirī.[22]

Kitāb al-Buḫalāʾ je sicer literarno delo, ki pa se posveča predvsem družbenemu življenju ljudi s skopuškim značajem. Gre za eno izmed pomembnejših arabskih del, ki so ga arabski učenjaki in literati uporabljali za podlago svojih družbeno-kulturnih raziskav.[23] Zaradi mnogih satiričnih izrekov in humorističnih anekdot je knjiga dodatno pridobila na priljubljenosti med arabsko govorečimi bralci. To knjigo odlikujejo zanimiv pripovedovalni način, uporaba elegantnih izrazov, številne anekdote in slikovita/živa opisovanja karakterjev. Tako je al-Ǧāḥiẓu uspelo kompleksnost tematike posredovati s preprosto govorico.[24] V nobeni drugi knjigi al-Ǧāḥiẓ ne poda tako izčrpnih opisov družbenega življenja in različnih krajev v takratnem obdobju. V njej opiše družinska razmerja, različne pogovore med ljudmi, njihove navade, lastnosti in obnašanja v različnih življenjskih okoliščinah. Ob tem, kot rečeno, posveti posebno pozornost skopuhom.

Ob branju te knjige bralec morebiti za trenutek pomislil, da jo je napisal nek mladenič, poln energije, življenjske radosti, optimizma in humorja, z lahkotnim, naivnim in igrivim pogledom na življenje in svet. Kajti takšen vtis al-Ǧahiz pri bralcu vzbudi s svojimi številnimi šalami in zbadljivkami na račun drugih. Toda takšen vtis pogosto že naslednji hip izgine, ko al-Ǧahiz bralca preseneti z izrazno strogostjo, kritično refleksijo in doslednimi analizami navadnih dogodkov ter ljudskih vsakodnevnih opravil. Knjiga sedaj v bralcu prebudi občutek, da je njen avtor starec z globokimi življenjskimi izkušnjami in izrednim posluhom za težave in trpljenje drugih.[25]

Al-Ǧāḥiẓ v predgovoru navede motiv pisanja svoje knjige, na kratko predstavi njeno vsebino in pri tem poudari, da vsebuje pojasnila in razlage, ki jih njegova predhodna dela ne vsebujejo.

Že na začetku knjige skopuhe razvrsti v dve različni skupini: (1) tiste, ki vztrajajo pri svojem značaju in ga branijo z različnimi pojasnili, ter (2) tiste, ki se ga sramujejo in hlinijo radodarnost. Nadalje opisuje trditve privržencev obskurnih novo nastalih filozofskih sekt in skupin. Opredeli in pojasni človeške lastnosti in čustvene odzive, med katerim sta tudi jok in smeh. V prvem poglavju navede številne anekdote o skopuhih iz Ḫorāsāna,[26] natančneje iz mesta Mru,[27] opiše nekaj zaničevalnih opazk Perzijcev o samohvalah Arabcev, predvsem vezanih na njihovo radodarnost, ki se včasih izkaže kot razsipanje in tratenje s hrano. Poleg tega postreže tudi z raznimi šalami, ki jih razume kot »počivališča«, na katerih se lahko človek sprosti in spočije.[28] Knjigo zaključi s kratkim pregledom zgodovine arabskih prehrambenih navad in kulinarike, ki ga opremi z verzi različnih arabskih pesnikov.

Ṭāhā al-Ḥāǧirī ugotavlja, da sta natančna predstavitev in podrobno opisovanje (tako čutnih (zunanjih) kot tudi psiholoških (notranjih) pojavov)[29] glavni literarni karakteristiki pričujočega dela.

Al-Ǧahiz opise, anekdote in analize spretno dopolnjuje tudi z ustreznimi verzi iz poezije. Njegovo knjigo je zaradi vrednosti izbranih starih verzov, odlične oblike sestavljenih delov ter njegovega razkošnega in bogatega načina pisanja mogoče brati kot literarni, socialni, geografski in zgodovinski učbenik.

V nadaljevanju bomo predstavili nekaj odlomkov iz njegove knjige in tako bralcem omogočili vpogled v al-Ǧāḥiẓov miselno-literarni svet. Izbor odlomkov sega od predgovora do »šale iz Ḫorāsāna« in drugih anekdot.

 

Odlomki iz al-Buḫalāʾ:

[Kitāb al-Buḫalāʾ; predgovor, stran 1]

Omenil si – Bog naj te obvaruje – da si prebral mojo knjigo o klasifikaciji zvijač dnevnih dolgoprstnežev in nočnih tatov ter[30] da si s pomočjo te knjige odpravil vsakršno varnostno pomanjkljivost izpostavljenih krajev. Dejal si, kako zelo so ti koristila moja pojasnila in opozorila glede veščin in zvijač roparjev, s pomočjo katerih bi vsakdo lahko preprečil podobne nevšečnosti. Poudaril si koristnost moje knjige in pomembnost njenega preučevanja: »Pripoveduj mi anekdote skopuhov in trditve stiskačev, od tistih, ki bi jih pripisovali navadnim šalam, do tistih, ki pripadajo resnim naukom, da bi v knjigo postavil šale kot počivališča, v katerih naj bodo počitki zadostni. Saj resne tematike utrudijo človeka in mu onemogočajo večkratno ponavljanje, ki je pogoj za pridobivanje koristi iz te knjige.« Želel si, da ti pripovedujem o »Roparski soli«, al-Kindīy-evih rekih, Sahal Bin Hārūn-ovih poročilih, Iben Ghazwān-ovih govorih, al-Ḥāriṯ-ovih pridigah in še mnogih drugih čudovitih in čudaških rečeh, pojasnim naj ti, zakaj »skopost« označujejo kot »finančno reformo« in stiskaštvo kot »gospodarjenje«, zakaj nadalje »zavračanje«[31] zagovarjajo kot »odločnost« in »tolažbo«[32] povezujejo z »zapravljanjem«, zakaj »radodarnosti« pravijo »razsipanje«« in »plemenitemu dejanju« »nevednost«.[33]

[…]

Pišem naj ti o omejenosti Ǧahǧāhe,[34] ki bodisi hvali laž in zmerja resnico, ali pa povzdiguje laž na raven resnice. Meni namreč, da ljudje delajo krivico laži, s tem ko zanemarjajo njene prednosti in se osredotočijo zgolj na njene slabosti.

Nadalje, govoril bom o prepričanju Ṣaḥṣāḥe,[35] da ima pozaba prednost pred večino tega, kar se spominjamo; da je neumnost povečini koristnejša od pameti; ter da navdušenje nespametnega presega navdušenje bistroumnih. Če bi nahranil neumneža[36] in brihtnega, oz. pametno žensko z vnemo ter trapasto žensko z omejenostjo, bi se špeh pri neumnežih nabral hitreje kakor pri pametnih. Ker je pamet povezana s pozornostjo in zanimanjem, nespamet pa s puhlimi mislimi in ugodjem, se neumneži redijo v brezskrbnem obdobju, a ne v težkih časih. Tako tistega, ki pričakuje nezgodo, le-ta tudi doleti, četudi mu ni bila namenjena, medtem ko bo malomarni užival v brezskrbnosti vse do smrti.[37]

 […]

Prosil si me, da ti predstavim mišljenje stiskačev in povzamem anekdote skopuhov. Z Božjo pomočjo bom najprej navedel nekaj njihovih osebnih zgodb, nato pa pojasnil njihova skupna prepričanja. Na ta način ne bom presegel okvira svoje knjige, omenjenim posameznikom pa prizanesel s sramotenjem.[38]

 

[O joku]

Jok kot človeška lastnost je primeren in hvalevreden le, če nastopi v pravem trenutku in ne preseže svojih meja. Takšen jok je znak nežnosti in tenkočutnosti. Pri verskih dostojanstvenikih lahko predstavlja tudi izraz globoke predanosti in strahospoštovanja, plemenit način približevanja Bogu, ali pa izraz moledovanja na obrazih bogaboječih. Učenjaki so možu, ki je bil zaskrbljen zaradi otrokovega joka, dejali: Nikar se ne boj, kajti jok mu bo izpral oči in izboljšal njegov vid. […] Toda če človek nenehno joče, ga to lahko pripelje do trajne togote, izgube vida, okvare razuma, neumnih dejanj in neprestanega strahu.[39]

 

[O smehu]

Če bi bil smeh nekaj grdega, bodisi s strani šaljivca bodisi s strani tistega, ki se smeji, ne bi rekli rožam, oblačilom, draguljem in palačam, da so lepi, kot da se smejijo. Bog nam je v Koranu o sebi dejal: »On je tisti, ki omogoča smeh in jok, in on je tisti, ki daje in jemlje življenje«.[40] S tem je smeh postavil na mesto življenja in jok na mesto smrti. Bog ne bi nikoli sebi pripisal grdih lastnosti, niti svojim bitjem naklonil prikrajšanja. Kako naj ne bi smeh močno razveselil duše in pozitivno vplival na počutje, ko pa velja za temeljno čustvo in sestavni del človeške narave. Kajti nasmešek je prvi vidni znak blagoslova, ki se prikaže na obrazu novorojenčka, znak dobrega počutja, zdravega delovanja organizma in močnega krvnega obtoka, ki je vir človekove vitalnosti.

Zaradi priznanja odlike smeha, Arabci svoje otroke poimenujejo: Ḍaḥḥāk (»Šaljivec«), Bassām (»Nasmejan«), Ṭalīq (»Sproščen«).[41]

[…]

Ne bi te rad zavajal glede popolnosti te knjige in ne bom ti skrival njenih pomanjkljivosti. Zagotovo je nepopolna in ne more niti odgovarjati vsem tvojem zahtevam, niti zadostovati vsem tvojim pričakovanjem, ker v njej so izjave ljudi, ki jih nismo hoteli imenovati, zato smo jih raje preimenovali ali nanje zgolj nakazali. V kolikor bi njihovim imenom dodali še kakšno črko, bodo te osebe razkrinkane, kar pa ne sodi k našem namenu. [42]

[…]

 

[Šale iz Ḫorāsāna]

Začel bom s prebivalci Ḫorasana, ker jih ljudje najpogosteje omenjajo, še posebej prebivalce mesta Mru, katere želim izpostaviti tudi sam.

O njih se govori naslednje:

Mručan [prebivalec mesta Mru] bi prihajajočega obiskovalca ali nekoga, ki je pri njemu na obisku že dlje časa, vpraševal: »A si danes že kosil?« Če bi mu odgovoril z: »Da«, bi mu dejal: »Če ne bi kosil, bi ti lahko ponudil dobro pojedino.« Če bi mu odgovoril z: »Ne«, pa bi mu rekel: »Če si že kosil, bi ti lahko pripravil pet kozarcev pijače.« Tako torej pri Mručanu ni mogoče dobiti ničesar.

Bil sem v gosteh pri Ibn Abu Karimu, ki je po poreklu iz mesta Mru. Ko me je videl, kako se umivam z vodo iz keramičnega vrča,[43] mi je rekel: »Bog te obvaruj! Umivaš se s čisto vodo, a vodnjak ti je pred nosom?« Odgovoril sem mu: »Ni čista, je iz vodnjaka.« Na to mi je odvrnil: »Potem pa boš pokvaril okus vode v našem vrču.« Nisem vedel, kako naj se izogibam njegovim komentarjem.

Takole mi je pripovedoval Omru Bin Nihyeway: »Enkrat sem kosil pri al-Kindīy-ju, nakar se je pri njemu oglasil njegov sosed, ki je bil tudi moj prijatelj. Al-Kindi mu ni ponudil hrane, čeprav smo bili pri jedi – tako se lahko vede samo največji skopuh! Zaradi njega me je bilo resnično sram, zato sem se obrnil na možakarja: »Zakaj se nam ne približaš in pridružiš pri hrani?« Možakar je mi je odgovoril: »Pri Bogu, to bom tudi storil.« Nakar je al-Kindī pripomnil: »Naj ti bo – ker si že ravno omenil Boga!« Nato se je usedel h gostu in ga je tako silno stisnil za roko, da je ta ni mogel niti razpreti niti povleči nazaj«.[44]

[…]

Te besede niso namenjene vsem prebivalcem Mruja, temveč so zaobjete le v prvem stavku.[45]

 […]

Ṯumāma mi je rekel: »V nobenem mestu nisem videl petelina, ki ne bi ponujal zrnc. Vsak petelin od časa do časa vzame kakšno zrnce s svojim kljunom in ga nastavi pred kuro, razen petelin v Mruju. Opazil sem celo, kako mrujski petelin krade iz kljunov svojih kur zrnca, ki so jih same našle.« Nato je dodal: »Takrat sem videl, da je skopost ena izmed značilnosti tega kraja in da se je prek njihovih voda razširila tudi na njihove živali.« To zgodbo sem povedal Ahmadu Bin Rašidu in ta mi je rekel: »Bil sem na obisku pri šejku iz Mruja; pred njim je igral mladi fantič. Temu fantiču sem iz želje po igri ali pa zaradi preizkušnje rekel: Nahrani me z vašim kruhom. On pa mi je odgovoril: Ne bo ti všeč, saj je grenek. Rekel sem mu: Odžejaj me z vašo vodo. Odgovoril je: Ne bo ti všeč, saj je preslana. Rekel sem: Daj mi to in to. On pa mi je vedno znova odgovoril: Ne bo ti všeč, saj je določenega okusa. Našteval sem mu veliko vrst, a me je vedno znova zavračal in jih označil za neokusne. Takrat se je njegov oče zasmejal in rekel: Mar smo mi krivi za to? Saj se je to sam naučil! Skopost je torej del njihovih navad, del njihovega mesa in krvi!«[46]

[…]

Naši prijatelji so povedali, da se je nekaj Khorasančanov dobilo v hiši in se dogovorilo, da varčujejo s svetilko tako, da si jo med seboj delijo. Po težkem pregovarjanju so se končno zedinili, razen enega, ki se z njimi ni strinjal. Prekrili so mu oči z ruto takrat, ko je bila svetilka prižgana. Tako je imel oči prevezane, dokler niso šli spat in ugasnili svetilke, takrat pa so mu tudi odvezali oči.[47]

[…]

Videl sem njihove jezdece, bili so romarji, okoli petdeset mož, ki so kosili stročnice ob vasi Aʿrāb na poti do Kufe. Od petdesetih nisem videl niti dveh, da bi skupaj jedla, pa čeprav so si bili blizu in se med seboj pogovarjali. To, kar sem videl pri njih, je redek primer tovrstnih odnosov.

Muays Bin Omran mi je pripovedoval, da je eden izmed njih rekel svojemu prijatelju, družabniku in sopotniku: »Zakaj ne jeva skupaj? Saj Bog podpira druženje in vsako druženje je blagoslovljeno, poleg tega pa pravijo: ‘Hrana za dva zadostuje za tri in hrana za tri zadostuje za štiri.’« Njegov družabnik mu je odgovoril: »Če ne bi vedel, da nameravaš pojesti moj del hrane, bi ti to pripisal kot dober nasvet.« Ko je naslednjo jutro možakar ponovil isto vprašanje, mu je družabnik rekel: »Poslušaj Abdullah, ti imaš kos kruha in jaz imam kos kruha. Če ti ne bi imel slabega namena, ne bi bil tako zavzet za skupen obed. Si res želiš pogovora in družbe? Pripravi najino hrano na krožnik in vsakemu daj kos kruha. Če boš pojedel svoj kos kruha in še polovico mojega, potem se ti bo zagotovo zdelo, da je bila hrana blagoslovljena. Ampak kaj boš rekel, če bom jaz doživel ta blagoslov – in ne ti?«[48]

[…]

Ena od nenavadnih prigod Mručanov je tista, o kateri so nam že od nekdaj pripovedovali naši šejki. Gre za zgodbo nekega možakarja iz mesta Mru, ki je večkrat romal v sveta mesta v Iraku in tam trgoval. Vedno se je nastanil pri nekemu Iračanu, ki ga je vselej prijazno pogostil, ga bogato obdaril in celo oskrbel z zalogami. Mručan mu je dejal: »Želim, da enkrat obiščeš mesto Mru, da te nagradim za vso tvojo dobroto in stalno podporo, ki si mi jo izkazal pri vsakem mojem prihodu, medtem ko me tu ne potrebuješ, saj te Bog lepo nagrajuje.« Čez nekaj let se je Iračan zaradi neke zadeve dejansko podal v Mru in že sama misel na to, da tam pozna Mručana mu je lajšala težave in tegobe na poti. Ko se je prispel v mesto, se je nemudoma napotil k Mručanu z upanjem, da se bo lahko pri njem udobno nastanil kot pri kakšnem dobrem starem prijatelju. Na sebi je še vedno imel potovalno oblačilo s turbanom, hlačami in ogrinjalom. Ko je prišel do Mručana in ga zagledal, kako sedi s svojimi prijatelji, je prihitel k njemu in ga je objel. Toda opazil je, da ga ta ni stisnil k sebi niti ga pozdravil kot znanca. Rekel si je: ‘Morda me ni spoznal zaradi pokrivala na obrazu?!’ Odvrgel je pokrivalo in ga ponovno objel in pozdravil, a možakar ga je tokrat še ostreje zavrnil. Pomislil je: ‘Morda je vzrok moj turban.’ Odvrgel je turban in ga ponovno začel objemati in pozdravljati, Mručan pa ga je še odločneje zavrnil. Nato si je dejal: ‘Morda so krive hlače!’ Pri tem pa je Mručan videl, da se s svojim obnašanjem ne more na nič več izgovarjati, ga ignorirati ali se dalje delati nevednega, zato mu je končno rekel: »Četudi boš slekel svojo kožo, te ne bom spoznal.«[49]

[…]

Abū Ishāk Ibrāhīm Bin Sayyār al-Nazzām mi je povedal naslednjo zgodbo: »Nekoč sem svojega soseda iz Ḫorasana prosil: Posodi mi svojo ponev, če jo imaš, ker jo potrebujem. Rekel mi je: Imeli smo ponev, toda sedaj je preluknjana. Tako sem si ponev moral sposoditi od drugega soseda. Ko je nato prvi Ḫorasančan slišal, kako se meso peče v ponvi in zavohal tabahiga,[50] je jezno vzkliknil: Na zemlji ne obstaja večji čudak od tebe! Kajti, če bi mi rekel, da želiš ponev uporabiti za pečenje mesa ali slanine, bi ti jo nemudoma dal. Toda bal sem se, da jo rabiš zgolj za fižol, saj se železo v tej ponvi izrabi, če z njo ne pečeš masne hrane. Kako ti je torej ne bi posodil, če bi hotel z njo peči tabahiga?! Ponev se po peki tabahige vrne v boljšem stanju, kot pa če je ne bi uporabil.«[51]

[…]

 

Podobna tej zgodbi je tista, ki mi je prepovedoval Mohamad Bin Wāṣil in ki jo je posredoval neki guverner v Perziji,[52] morda Ḫālid Ḫu Mahraway ali nekdo drug:

»Enkrat, ko je bil guverner zelo zaposlen v svojem uradu s svojimi računi in drugimi zadevami in zatopljen v svoje misli, se je pred njim prikazal nek pesnik in začel s spontanim recitiranjem poezije. S svojimi pesmimi ga je opeval, poveličeval in hvalil. Ko je končal, mu je guverner rekel: Zelo dobro! Stopil je do svojega pisarja in mu dejal: Daj mu deset tisoč dirhamov! Pesnik je skoraj vzletel od veselja. Ko ga je guverner videl v takšnem stanju, mu je rekel: Ali prav vidim, da so te moje besede tako pretresle? Obrnil se je k pisarju rekoč: Popravi znesek na dvajset tisoč dirhamov! Pesnik je od radosti skoraj skočil iz svoje kože. Ko je guverner videl, da se je njegovo veselje podvojilo, mu je rekel: Ali se tvoja radost res povečuje s povišanjem vsote plačila? Dejal je svojemu pisarju: Daj mu štirideset tisoč! Takrat je pesnika od veselja in vzhičenja skoraj pobralo! Ko je prišel k sebi, je rekel: Tako sem hvaležen, da sem se zate pripravljen celo žrtvovati. Vidim, da si zelo radodaren človek, saj vsakič, ko me vidiš, da se bolj veselim, podvojiš nagrado. Zato bi dejansko sprejetje te nagrade predstavljalo mojo nehvaležnost do tebe. Potem je pesnik zaželel guvernerju vse dobro ter odšel.

H guvernerju je takrat stopil njegov pisar in mu rekel: Vsemogočni Bog! Ta človek bi bil zadovoljen s štiridesetimi dirhami, a ti si mu jih hotel dati štirideset tisoč? Guverner mu je odvrnil: Da mu nisi ti res hotel izplačati tega zneska?! Pisar mu je rekel: Mar ni bil to tvoj ukaz? Guverner pa mu nato rekel: Neumnež, ta človek nas je razveselil z besedami, zato smo ga tudi mi razveselili z besedami. Mar mi je on s tem, ko mi je dejal, da sem lepši od lune in močnejši od leva, da je moj jezik ostrejši od meča in moj ukaz prodornejši od konice na kopju, dejansko podaril nekaj, kar lahko odnesem domov? Kakor da ne vemo, da nam je lagal? Morda nas ravno razveselil, ko nam je lagal?! Tako smo ga tudi mi razveseljevali, s tem ko smo mu obljubljali nagrade, pa čeprav samo lagali. Torej laž proti laži, besede proti besedam. Če bi šlo za laž proti resnici in za besede proti dejanju, potem bi šlo dejansko za največjo izgubo, o kateri si kdajkoli slišal.[53]

 […]

 

[Zgodba ʿAsada Bin Ǧānīya]

O ʿAsadu Bin Ǧānīyu vemo, da je pozimi pripravil posteljo iz olupljenih trsnih palic, saj naj bi se bolhe ne bile zmožne se zadržati na njihovi površini zaradi gladkosti in ploskosti svojih telesc. Bil je znan po tem, da je v času, ko se je pričelo poletje in ko je vročina vstopila v njegovo hišo, zemljo prekopal do te mere, da bi vanjo zlahka zasadil motiko. Zemljo je potem z več vrči vode iz vodnjaka zalival tako dolgo, dokler se ni hiša enakomerno potopila. Na tak način je hiša ostala hladna, dokler je bila še vlažna. Če je bila dolgo časa vlažna, je ostajala tudi dolgo časa hladna. Tako je s hlajenjem premagoval poletno vročino. Če pa so se tla pred koncem poletja posušila in se je toplota vrnila, se je vrnil k prekopavanju in zalivanju. Govoril si je: »Moj pod je moja lastna zemlja in moja voda je iz mojega vodnjaka, moja hiša je hladnejša, moja zaloga [hrane] je lagodnejša, sam pa sem boljši od vseh, tudi zaradi svoje modrosti in veščin.«

ʿAsad Bin Ǧānī je bil sicer zdravnik, a je kljub temu včasih živel v pomanjkanju. Nekdo mu je enkrat rekel: »Leto je epidemično in bolezni se širijo, ti pa si znanstvenik z izkušnjami in človek z modrostjo, vednostjo ter znanjem, kako je potem mogoče, da te je doletelo takšno pomanjkanje?« On mu je odgovoril: »Moji pacienti vedo, da sem musliman, to so vedeli, še preden sem začel študirati medicino, celo preden sem prišel na svet. Vendar pa verjamejo, da muslimani ne obvladajo medicine. Poleg tega mi je ime ʿAsad [lev] in pišem se ʿAbu al-Ḥāriṭ, a moral bi se pisati Abu ʿĪsa, Abu Zakariy ali Abu Ibrāhīm.[54] Pokrit sem z belim bombažem, toda moja oblačila bi morala biti iz črne svile. Moj naglas je arabski, a imeti bi moral naglas ljudstva Yundī Ṣābürja [pokrajina v Perziji].«[55]

[…]

 

[Zgodba ʿAlī al-Aswārīja]

Al-Hāriṯ mi je govoril o ʿAlī al-Aswārīju:[56] »Kader začne jesti, izgubi svojo pamet, oči se mu izbočijo, začne se mu blesti, obraz se mu popači in naguba, ne vidi in ne sliši ničesar okoli sebe. Ko sem videl, v kakšno stanje zapade, mu nisem več dovolil priti k meni, razen kadar smo jedli dateljne, orehe ali bob. Vsakič, ko se mi je pridružil pri jedi dateljnov, je nemudoma posegel po njih, jih urno grabil in oblikoval v kepo, dokler ni iz njih napravil ene same gmote. Zadovoljil se je šele, ko je gmota iz dateljnov dosegla velikost lobanje. Takrat jo je z obema rokama objel in jo iz tal vzel k sebi v naročje.[57] Začel je neobrzdano hlastati po njej, pri tem pa se je pozibaval naprej in nazaj ter levo in desno, dokler ni gmote v celoti pospravil. Pri tem svojem opravilu se je najbolj jezil nad polovicami in tretjinami deteljnov, saj običajno ni znal ločevati niti med celimi dateljni. Ta nenasitnež ljubi količino in gmoto in se ne zadovolji z razkosanimi delčki! Nisem ga videl, da bi kdaj odvrgel koščico ali snel pecelj ali odstranil kakšen olupek, kaj šele, da bi preveril, če je datelj morebiti črviv ali pokvarjen. Nikoli ga nisem videl drugačnega, kakor jeznega in zagrenjenega, v nenehnem iskanju maščevanja, z globokim sovraštvom v sebi, ali pa kot pobesnelega zaljubljenca, razburjenega od nepotešljive strasti, ali pa kot sestradanega, ki bi storil vse, da bi prišel do hrane.«[58]

[…]

 

[Zgodba al-Ṯawrīja]

Ḫalīl al-Sulūlī je nekega dne rekel, da je al-Ṯawrī, ki je imel v lasti približno petsto kmetijskih posesti s pomembnim položajem in z bogatimi sadovi, saj je kupoval le rodovitno zemljo na obrežju med Kursi Alsadaqa in reko Mre, nekega dne je prišel do njega in rekel: »A si se kdaj namazal z olivnim oljem?« Odgovoril mu je: »Pri Bogu, ne.« Rekel je: »Če bi to naredil, potem ne bi nikoli pozabil.« Odgovoril mu je: »Povsem ti verjamem, če bi mi to uspelo narediti, potem ne bi nikoli pozabil.«[59]

[…]

 

[Zgodba Tammāma Bin Ǧaʿfarja]

Tammām Bin Ǧaʿfar je bil velik skopuh pri hrani. Nasprotoval je vsakomur, ki se mu je pridružil pri jedi in mu težil za vsako stvar […]

Če bi mu eden od gostov rekel: »Na svetu ni boljšega pešca od mene, niti bolj gibčnega od mene,« bi mu odgovoril: »Kako da ne bi bil, če pa poješ za deset ljudi? Ali ni trebuh tisti, ki nosi človeka? Naj se Bog ne usmili tistega, ki te hvali!«

Če bi ta porekel: »Pri Bogu, jaz nisem sposoben za hojo, ker sem najšibkejši človek, saj niti trideset korakov ne morem prehoditi,« bi mu odgovoril: »Kako bi lahko hodil, če si v trebuhu potlačil [hrane] za dvajset nosačev? Kdo se lahko giba, če ne je lahke hrane? Ali je preobilen sposoben gibanja? Ta se ne more niti pokloniti ali priklanjati pri molitvi, kaj pa šele dolgo hoditi.«

Če bi se on pritoževal, da ga boli zob in rekel: »Sinoči nisem mogel spati zaradi bolečine,« bi mu on odgovoril: »Čudi me, da se pritožuješ samo glede enega zoba in ne glede vseh zob. Kako je možno, da ti je ostal še kakšen zob? Kateri zob zmore takšno mletje in žvečenje? Pri Bogu, celo kočniki bi se izrabili in podočniki bi se uničili zaradi stalnega pritiska. Obrazložil sem ti vzrok, zato bodi nežen, saj nežnost povečuje razpoloženje, in ne bodi grob, saj grobost dovede do prenosa slabih novic.«

Če bi mu ta rekel: »Nikoli nisem utrpel zobnih bolečin in od kar pomnim se mi ni razmajal noben zob,« bi mu nato odgovoril: »Bedak, saj je vendar jasno, da obilno žvečenje utrdi ustne vezi, učvrsti zobe ter navlaži dlesni in jih ohrani, medtem ko odpoved žvečenja zrahlja zobe, saj so usta del človeškega telesa. Ko se človek giblje in premika, se njegovo telo utrjuje in krepi, če pa miruje, se omehča in opusti, in tako je tudi pri zobeh. Ampak bodi pazljiv! Saj trud izrablja moč in vsaka stvar ima svojo mero in svoj konec. Če se ne pritožuješ zaradi svojih zob, kako je potem s tvojim želodcem?«

Če bi mu rekel: »Rad pijem vodo in mislim, da nobeden ne spije toliko vode kot jaz,« bi on odgovoril: »Niti zemlja ne more brez vode, niti glina ne nastane brez vode, ki jo omehča in napije. Ali ne zadošča le toliko, kolikor res potrebuješ, pa naj bo to veliko ali malo? Če bi ti popil celotno vodo Evfrata, ne bi zate rekel, da je preveč, glede na tvoj apetit pri hrani in velikost tvojih zalogajev. Ali se zavedaš, kaj delaš? Igraš se s svojim telesom in tega ne opaziš, zato o sebi vprašaj tistega, ki mu verjameš, in videl boš, da celotna voda Tigrisa ne bi presegla količine, ki se nahaja v tvojem trebuhu.«

Če bi mu rekel: »Danes nisem spil še nič vode in kar sem včeraj popil, je vse skupaj manj kot pol litra,[60] zato ni človeka, ki pije manj kot jaz«, bi on odgovoril: »To je zato, ker ne pustiš prostora za vodo in tlačiš hrano vase, tako da niti voda ne more vstopiti v telo. Čudno, da ne zboliš, ker kdor ne pije vode ob hrani, ta ne bo vedel, koliko je pojedel, in tistemu, ki to ne zadostuje, ta zboli.«

Če bi mu kdo rekel: »Celo noč ne spim in bedenje me uničuje,« bi mu odgovoril: »Ali si zaradi kolcanja in napihovanja sploh lahko spal? Kdor veliko pije, ta veliko odvaja, kako naj potemtakem spi tisti, ki je celo noč zaposlen s pitjem in odvajanjem?«[61]

[…]

 

[Razne zgodbe]

Potem, ko so mu očitali, da je preveč resen in da se premalo smeji, je Sulajmān rekel: »To, kar mi brani smeh, je moje znanje, da takrat, ko se človek smeji in veseli, postane bližji stanju zapravljivosti.«[62]

[…]

Enkrat mi je Maḥfūẓ al-Naqqāš delal družbo. Ko sva zvečer skupaj zapustila mošejo in postala pri njegovi hiši, ki je bližja mošeji od moje, me je povabil, da prenočim pri njem. Takrat mi je rekel: »Kam bi hodil v tem dežju in mrazu, moja hiša ti je na razpolago, poleg tega ti nimaš niti ognja za svetilo, jaz pa imam doma mlezivo,[63] ki ga še nikdar nihče ni poskusil, ter dateljne najboljše vrste, ki jih ne bi ponudil nobenemu razen tebi.« Odšel sem z njim in doma me je najprej pustil čakati, nato pa mi je prenesel vrč mleziva in krožnik datljev. Ko sem si hotel postreči, mi je rekel: »Abū ʿUthmān, to mlezivo je mastno, noč je soparna, poleg tega pa še dežuje in je vlažno, ti pa si star človek in že tako trpiš za bolečinami v sklepih, zato bi te kaj hitro lahko doletela bolezen, poleg tega običajno ti sploh ne večerjaš. Če boš užil le malo mleziva, je to kot če ne bi nič jedel in ja zato škoda, da bi sploh spremenil svoje navade in moral prekiniti jed v trenutku, ko bi ti najbolj teknila. Če boš pretiraval z hrano, bom slabo spal zaradi skrbi. Prav zato ti nisem pripravil niti vina niti medu. To ti pripovedujem zato, da mi ne bi jutri očital: ‘Bilo je tako in tako’. Pri Bogu, izgledaš, kakor da si se znašel med levjimi kremplji, in če ti ne bi jaz ponudil vsega, kar sem že omenil, bi zame rekel: ‘Bil je skop s hrano’. Če bi ti hrano prinesel in te o njej ne bi opozoril, pa bi rekel: ‘Ni se me usmilil in ni me opozoril’. Zato se oproščam v obeh primerih; od tebe pa je odvisno, ali želiš jesti in umreti ali pa se malo vzdržati in zdravo spati!«

Nikoli se nisem toliko smejal kakor tisto noč. Pojedel sem vse ponujeno in mislim, da mi je smejanje in krohotanje pomagalo prebaviti vso tisto hrano.[64]

[…]

Abū al-Aṣbāgh je rekel, da je enkrat Abū Qumāma vztrajal pri nevestini družini s spraševanjem o njenem finančnem premoženju in seštevanju imetja, na koncu pa so ga vprašali: »Povedali smo ti vse o njenem premoženju, kakšno premoženje pa imaš ti? Odvrnil je: »Zakaj me o tem sprašujete, saj njeno zadostuje za oba!«[65]

[…]

Ibrāhīm Bin Abdulazīz mi je enkrat rekel: »Najraje jem dateljne z Afričani ali Isfahančani, ker Afričan ne izbira posameznih datljev, jaz pa iz njih izberem samo najboljše. Isfahančan pa zajema z roko, jo napolni in ne  pogleda drugam, dokler jo ne izprazni, na kar sicer gledam kakor na pravičnost. Izbirati hrano pri jedi ni prav. Če bi oni sedeli nasproti kakšnega izbirčnega jedača, potem niti otrokom ne bi ostalo dobrih dateljnov.« Govoril je tudi: »Ni kulturno, da pri jedi z roko segaš okoli po krožniku, ampak vzemi od ponujenih dateljnov tiste, ki se jih je dotaknila tvoja roka.«

Sāri Bin Makram, nečak Mūse Bin Janāha je izjavil, da nam je Mūsa vedno ukazoval, da ne smemo jesti iz skupne sklede, dokler je eden od nas zaposlen z iskanjem vode. Ko je videl, da ga ne ubogamo in ker je med hrano želel piti vodo, je s prstom potegnil črto v skupnem krožniku z rižem in rekel: »To je moj del, ne dotaknite se ga, dokler se z vodo ne odžejam!«[66]

 

Primarni viri:

Al-Ǧāḥiẓ, Abū ʿOṯmān ʿUmr bin Baḥr: Kitāb al-Buḫalāʾ; uredil: Ṭāhā al-Ḥāǧirī; Dār al-Maʿārif, Kairo 1958.

Al-Ǧāḥiẓ, Abū ʿOṯmān ʿUmr bin Baḥr: Kitāb al-Bayān wa at-Tabiyyn; uredil: ʿAbd as-Salām Muḥammad Harūn; Maktabat al-Ḫānači, Kairo 1998.

Al-Ǧāḥiẓ, Abū ʿOṯmān ʿUmr bin Baḥr: Kitāb al-Ḥayawān; uredil:ʿAbd as-Salām Muḥammad Harūn; Muṣṭafā al-Bābī al-Ḥalabī, Kairo 1965.

Al-Ǧāḥiẓ, Abū ʿOṯmān ʿUmr bin Baḥr: Rasāʾil al-Ǧāḥiẓ; uredil: ʿAbd as-Salām Muḥammad Harūn; Maktabat al-Ḫānači, Kairo 1964.

Al-Ghazālī, Abū Ḥāmid Muhammad ibn Muhammad: Maqamāt al-ʿUlamāʾ Bayna Yeday al-Ḫulafāʾ wa al-ʾUmarāʾ; Dār al-Kutub al-ʿIlmīya, Beirut 2003.

Al-Ḥamawī, Yāqūt ibn ʿAbd Allāh: Muʿǧam al-ʾudabāʾ; Dār al-Kutub al-ʿIlmīyah, Beirut 1991.

Al-Ḫaṭīb al-Baghdādī, Abū Bakr Aḥmad ibn Alī ibn Thābit: Taʾrīḫ Madīnat as-Salām; uredil: Baššār ʿAūūād Maʿruf; Dar al-Ġarb al-Islāmi, Beirut 2001.

Al-Masʿūdī, Abī al-Ḥasan ʿAlī ibn al-Ḥusain: Murūǧ aḏ-Ḏahab wa Maʿādin al-Ǧauhar; uredil: Mohammad Muhyi ad-Din, Dār al-Fikir, Beirut 1973

Al-Qālī, Abū ʿAlī Ismāʿīl Ibn Qāsim: Al-ʾamāli; uredil: ʿAbd al- Ǧawād al-Asmaʿī, Kairo 1975.

Al-Zubaydī, Abū Bakr: Ṭabaqāt al-Naḥwīyn wa al-Lughawīyn; uredil: Muḥammad Abū al-Faḍil Ībrāhī, Kairo 1954.

Al-ʿaskarī, Abū Hilāl al-Ḥasan: Aṣ-Ṣināʿatayn aš-Šiʿr wal al-Kitābah; uredil: ʿAlī Moḥammed al-Baǧāūī; Al-Maktabah al-ʿunṣurīyah, Beirut 1992.

Al-ʾAnsāry, Ibrāhim Abū Isḥāq al-Ḥuṣarī: Ǧamʿ al-Ǧaūāhir fi al-Milḥ wa an-Naūadir; uredil: ʿAli Moḥammed al-Baǧāūī; Dār aǧ-Ǧīl, Beirut 1987.

Aṭ-Ṭabarī, Abū Ǧaʿfar Muḥammad bin Ǧarīr: Taʾrīḫ a-Mulūk wa al-ʾUmam; uredil: Muhammad Abū ‘l-Fadl Ibrahim, Kairo 1960.

Ibn an-Nadīm, Muḥammad ibn Isḥāq: Al-Fahrast; uredil: Yūsuf ʿAlī Ṭawīl; Dār al-Kutub al-ʿArabīyah, 1996.

Ibn Ḫalkān, Aḥmed bin Moḥammed: Wafāyāt al- ʾAʿyān«; uredil: Iḥsān ʿAbbās; Dār al-Ṯaqāfah, Beirut 1967.

Sibṭ Ibn al-Ǧaūzī: Mirʾāt Al-Zāman fi Tawārīḫ Al-Aʿyān; Dār Al-Risāla Al-ʿālamīya, Beirut 2013.

 

Sekundarni viri:

Aḥmad Farīd Rifāʿī: ʿAṣr al-Maʾmūn; Dār al-Kutub al-Maṣrīya, Kairo 1927.

Aḥmad ibn Muḥammad Bin Imbīrīk: Ṣūrat baḫīl al-Ǧāḥiẓ al-fannīya; Al-Dār al-Tūnisīyah, Tunis 1985.

Ḥasan al-Sandūbī: ʾAdab al-Ǧāḥiẓ; Al-Maṭbaʿa al-Raḥmānīya, Kairo 1931.

Muṣṭafā Ṣādiq al-Rifāʿī: Tārīḫ ʾĀdāb al-ʿArab; Dār al-Kutub, Beirut 2000.

Šafīq Ǧibrī: Al-Ǧāḥiẓ Muʿallimu al-ʿAqla wa al-ʾAdab; Dār al-Bašāʾir, Damask 2001.

Šawqī Ḍayf: Al-ʿAṣr al-ʿAbbāsī al-ʾawwal (Silsilat Tārīḫ al-ʾAdab al-ʿArabī); Dār al-Maʿārif, Kairo 2004.

Šawqī Ḍayf: Al-ʿAṣr al-ʿAbbāsī al-Ṯānī (Silsilat Tārīḫ al-ʾAdab al-ʿArabī); Dār al-Maʿārif, Kairo 2001.

Ṭāhā al-Ḥāǧirī: Al-Ǧāḥiẓ – Ḥayātahu wa Āṯārahu; Dār al-Maʿārif, Kairo 1998.

Ṭāhā Badr: Miḥnat al-Islām al-Kubrā; al-Hayʾa al-Maṣrīya al-ʿāmma Li al-Kitāb, Kairo 1947 (II. izda. 1999).

Ṭāhā Ḥusain: Min Ḥadīṯ al-Šiʿr wa al-Naṯr; Dār al-Maʿārif, Kairo 1936.

Thomasa Bauerj: Kultura dvoumnosti: drugačna zgodovina islama; prevod in spremna beseda: Raid Al-Daghistani; Krtina, Ljubljana 2014.

ʿIzzat as-Saiyyed Aḥmad: Falsafat al-ʾAḫlāq ʿinda al-Ǧāḥiẓ; Ittiḥād al-Kuttāb al-ʿArab, Damask 2005.



[1] Naslov Al- Buḫalāʾ najdemo tudi pri dveh drugih avtorji: al-Ḫatīb al-Baghdadi (u. 1071) Al-Buḫalāʾ in Yūsuf ibn ʿAbd al-Hādī ibn al-Mibrad (u. 1503) Wuqūʿ al-Balāʾ bil-Buḫl wal Buḫalāʾ.

[2] Pojem imam pomeni v širšem smislu »vodja«, »duhovni vodja«, »vzor« ali »zgled«, v religioznem kontekstu pa osebo, ki vodi molitev.

[3] Glej: Muṣṭafā Ṣādiq al-Rifāʿī: Tārīḫ ʾĀdāb al-ʿArab; Dār al-Kutub, Beirut 2000.

[4] T. Bauer; Kultura dvoumnosti; str. 255.

[5] Več o al-Ǧāḥiẓu glej: Ṭāhā al-Ḥāǧirī: Al-Ǧāḥiẓ -Ḥayātahu wa Āṯārahu; Šawqī Ḍayf: Al-ʿAṣr al-ʿAbbāsī al-Ṯānī (Silsilat Tārīḫ al-ʾAdab al-ʿArabī), od str. 587; Al-Ḫaṭīb al-Baghdādī: Taʾrīḫ Madīnat as-Salām, IIX. del od str. 212; Al-Masʿūdī: Murūǧ aḏ-Ḏahab wa Maʿādin al-Ǧauhar; IV. del od str. 109; Ibn an-Nadīm: Al-Fahrast; od str. 175; ʿIzzat as-Saiyyed Aḥmad: Falsafat al-ʾAḫlāq ʿinda al-Ǧāḥiẓ; Al-Qālī, Abū ʿAlī Ismāʿīl Ibn Qāsim: Al-ʾamāli, I. del od str. 194.

[6] Hārūn ar-Rašīd, abbasidski kalif med letoma 786–809, je na Zahodu znan pod imenom »Aron Pravični« in na indijskem polotoku kot »Alun«. Svojemu nasledniku je zapustil osvojeno ozemlje od Pirenejev preko Afrike do Indije.

[7] Abū Ǧaʿfar Abdullāh al-Maʾmūn sin Hārūna ar-Rašīda (786-833), abbasidski kalif med letoma 813–833. Za več glej: Aḥmad Farīd Rifāʿī: ʿAṣr al-Maʾmūn; Dār al-Kutub al-Maṣrīya; Kairo 1927.

[8] Omenjeni prevajalski center je znan tudi kot Bayt al-ḥikma. Gre za ustanovo, katere gradnjo naj bi omogočil kalif Hārūn ar-Rašīd, vrhunec pa naj bi doživela v času vladavine kalifa al-Maʾmūna. Hiša modrosti je hranila več milijonov knjig in rokopisov, ki so jih leta 1258 uničili mongolski udori v Bagdad. Za več glej: Ṭāhā Badr: Miḥnat al-Islām al-Kubrā; al-Hayʾa al-Maṣrīya al-ʿāmma Li al-Kitāb, Kairo 1947 (II. izda. 1999).

[9] Glej: Šawqī Ḍayf: Al-ʿAṣr al-ʿAbbāsī al-ʾawwal (Silsilat Tārīḫ al-ʾAdab al-ʿArabī); Dār al-Maʿārif, Kairo 2004.

[10] Ṭāhā al-Ḥāǧirī: Al-Ǧāḥiẓ – Ḥayātahu wa Āṯārahu; Dār al-Maʿārif, Kairo 1998.

[11] Al-Ǧāḥiẓ: Al-Bayān wa al-Tabiyyn; 1. del; str. 85.

[12] Muʿtazila je teološko-filozofska smer znotraj islama, ustanovil jo je Wāṣil ibn ʿAtaʾ (700–748), učenec znanega al-Hasana al-Basrīja. Ker predstavniki te teološke šole pri pojasnjevanju verskih resnic dajejo prednost racionalnim argumentom pred izročilom, so se uveljavili kot islamski racionalisti.

[13] Al-Ǧāḥiẓ: Rasāʾil al-Ǧāḥiẓ; Maktabat al-Ḫānači; Kairo 1964; str. 3.

[14] Glej: Ḥasan al-Sandubī: ʾAdab al-Ǧāḥiẓ; Al-Maṭbaʿa al-Raḥmanīya; Kairo 1931.

[15] Zgodovinar in teolog Yūsuf Ibn Abd-Allāh je bil vnuk znanega učenjaka Ibn al-Ǧaūzīje. Rodil se je v Bagdadu, živel v Mosulu in umrl v Damasku.

[16] Naj bi jih videl na knjižnih policah mavzoleja Abū Ḥanīfa an-Noʿmāna v Bagdadu. Več – glej: Sibṭ Ibn al-Ǧaūzī: Mirʾāt Al-Zāman fi Tawārīḫ Al-Aʿyān; Dār Al-Risāla Al-ʿālamīya, Beirut 2013.

[17] Glej: Šafīq Ǧibrī: Al-Ǧāḥiẓ Muʿallimu al-ʿAqla wa al-ʾAdab; Dār al-Bašāʾir, Damask 2001.

[18] Glej: Šawqī Ḍayf: Al-ʿAṣr al-ʿAbbāsī al-Ṯānī (Silsilat Tārīḫ al-ʾAdab al-ʿArabī); Dār al-Maʿārif, Kairo 2001.

[19] Al-Ǧāḥiẓ: Al-Buḫalāʾ; str. 123.

[20] Glej: Muṣṭafā Ṣādiq al-Rifāʿī: Tārīḫ ʾĀdāb al-ʿArab; Dār al-Kutub, Beirut 2000.

[21] Nöldeke je študiral na univerzah v Göttingenu, na Dunaju, v Leidenu in v Berlinu. Bil je profesor na univerzah v Kielu in Strasburgu. Raziskoval in pisal je o starih semitskih jezikih in prevajal literarna dela iz arabščine, perzijščine in asirščine.

[22] Ṭāhā al-Ḥāǧirī (1908–1994) je za kritično izdajo al-Ǧāḥiẓovega dela Kitāb al-Buḫalāʾ uporabil tako številne stare rokopise kot tudi moderne prevode. Za svoje delo mu je leta 2004 Egiptovski narodni inštitut za knjige in rokopise posthumno podeli priznanje za življenjsko delo. Ṭāhā al-Ḥāǧirī je pod mentorstvom Tahe Huseina tudi doktoriral na temo al-Ǧāḥiẓovega življenja in dela. Bil je dolgoletni profesor na fakulteti za književnosti v Kairu.

[23] Glej: Ṭāhā al-Ḥāǧirī; spremna beseda: Kitāb al-Buḫalāʾ.

[24] Glej: Aḥmad ibn Muḥammad Bin Imbīrīk: Ṣūrat baḫīl al-Ǧāḥiẓ al-fannīya; Al-Dār al-Tūnisīyah, Tunis 1985.

[25] Glej: Šawqī Ḍayf: Al-ʿAṣr al-ʿAbbāsī al-Ṯānī (Silsilat Tārīḫ al-ʾAdab al-ʿArabī); Dār al-Maʿārif, Kairo 2001.

[26]Območje današnjega severovzhodnega Irana, Turkmenistana, Uzbekistana, Tadžikistana ter severozahodnega Afganistana.

[27] Mru je bilo glavno mesto province Khorasana vzhodno od Teherana.

[28] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ, str. 1.

[29] Glej: Ṭāhā al-Ḥāǧirī; spremna beseda: Kitāb al-Buḫalāʾ, Dār al-Maʿārif, Kairo 1958.

[30] Al-Ǧāḥiẓ misli na svojo knjigo Al-Luṣūṣ (»Roparji«), ki je žal izgubljena.

[31] V arabščini »al-manʿ«: prepoved darovanja pomoči oz. zavrnitev prosilca za denarno pomoč.

[32] V arabščini »al-muwāsāt«: skromni prispevek revežem.

[33] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ; str. 1.

[34] Tako je sicer al-Ǧāḥiẓ imenoval zagovornika druge sektaške skupine. Prvo je govoril o Ḫabbābovi, ki zagovarja zatajitev ljubosumja in zavračanje sramovanja. Zagovornikom vseh skupin je zaradi njihovih čudnih in smešnih prepričanj dodelil čudna in smešna imena.

[35] Izmišljeno moško ime, zagovornik tretje skupine v tem nizu.

[36] V originalu bahīma, kar dobesedno pomeni »živina« in v arabščini velja za sopomenko pojmov bedak, neumnež, butec, tepec itd.

[37] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ, str. 4.

[38] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ; str. 5.

[39] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ; str. 5–6.

[40] Koran, 53: 43–44. (Prevod avtorja).

[41] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ; str. 6.

[42] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ, str. 7.

[43] Tradicionalno so Iračani, ponekod še do danes, postavili doma na posebno stojalo več deset litrsko veliko glinasto posodo z vodo, iz katere v mali vrč počasi kaplja čisto mrzlo voda za pitje.

[44] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ, (Šale iz Khorāsāna), str. 17.

[45] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ, (Šale iz Khorāsāna), str. 18.

[46] Ibid.

[47] Ibid.

[48] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ, (Šale iz Khorāsāna), str. 19.

[49] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ, (Šale iz Khorāsāna), str. 22.

[50] Stara vrsta jedi, pretežno iz pečenega mesa.

[51] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ, (Šale iz Khorāsāna), str. 23.

[52] Arab.: Wālī: Pravno administrativni položaj.

[53] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ, (Šale iz Khorāsāna), str. 26.

[54] Al-Ḥāriṭ je pogost in uveljavljen muslimanski priimek, medtem ko so imena, kot so ʿĪsa (»Jezus«), Zakariy (»Zakarja«) ali Ibrāhīm (»Abraham«) ne-muslimanskega izvora.

[55] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ, (Zgodba ʿAsada Bin Ǧānīya), str. 102.

[56] ʿAlī al-Aswārīj (umrl 854) je bil uglajen, spoštovan in moder učenjak, znan teolog in zagovornik Muʿtazile.

[57] Ponavadi so jedli sede na tleh okoli pogrnjenega pladnja.

[58] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ, (Zgodba ʿAlī al-Aswārīja), str. 79.

[59] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ, (Zgodba al-Ṯawrī), str. 103.

[60] V izvirniku je pisano staro merilo »raṭul«.

[61] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ, (Zgodba Tammāma Bin Ǧaʿfarja), str. 116–117.

[62] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ, Razne zgodbe, str. 123.

[63] Mlezivo (ali: mlezva) je mleko, ki nastane v prvih urah po rojstvu mladiča.

[64] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ, Razne zgodbe, str. 123.

[65] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ, str. 125.

[66] Al-Ǧāḥiẓ: Kitāb al-Buḫalāʾ, str. 196.